Zelo sem vesela, da živim v tem času. Če bi zbolela pred dvajsetimi leti, ne vem, če bi imela tako dobre možnosti preživetja, kot jih imam danes. Zdravljenje se razvija z neverjetno hitrostjo. Redno spremljam vse izsledke novih študij in ko vidim, kaj vse prihaja v zdravljenje te zahrbtne bolezni, me neizmerno veseli in vse možnosti, ki jih imamo bolniki z rakom danes, čutim kot izjemen privilegij.

Iskreno rečeno nisem nikoli razmišljal o tem, kaj je bilo krivo, da sem zbolel za tako težko boleznijo, in prav nikoli tudi nisem razmišljal, koliko časa imam še pred sabo. Še zdaj ne. Pač ne delam dolgoročnih načrtov. Vse bolj pa sem prepričan, da je bil zelo verjetno stres pomemben dejavnik. Dolgoletno življenje na občutno previsokih obratih, ki so ga polnile nenehne službene poti, skrb za več podjetij naenkrat, konstantno inoviranje in družinsko življenje so mi puščali le malo časa za brezskrbnost in počitek. Povsem možno je, da je tudi to pripomoglo, da sem zbolel.

Zgodba vsakega bolnika, ki ga pobliže spoznam pri svojem prostovoljnem delu na Onkološkem inštitutu, se me zelo dotakne. Kadar pa srečam koga, ki sem ga poznala v svetu na drugi strani teh zidov, že pred mnogimi leti, ko sem delala še na Oddelku za Živilstvo Biotehnične fakultete, me pa prav pretrese. Tako je bilo tudi, ko je s svojo študijsko kolegico Ireno, tudi bolnico, prvič prisedla k meni na kavo Darinka. Letos bo ta nežna, vedno nasmejana ženska dopolnila 56 let, a ji njena diagnoza sprva žal ni dala veliko upanja.

Američanka Barbara Stanko Foley je izredna ženska; prijazna, vesela, zgovorna in že kmalu, ko sva se predstavili druga drugi, se mi je zdelo, da se poznava že vse življenje. Na spoznavnem večeru na WPCC 2019 je prisedla k nama s kolegico Majo in po kratkem klepetu o tem, od kod sva, je prosila, naj si zapišem njen elektronski naslov, ker bi rada navezala stik z menoj. Ko mi je narekovala naslov, sem postala pozorna na njen dekliški priimek Stanko, ki mi je zvenel nekako domače. Rekla sem ji, da morda izhajajo korenine njene družine iz Slovenije.

DANES NA RAKA ŠE POMISLIM NE VEČ

»Na raka pomislim samo še takrat, ko ljudem razlagam svojo izkušnjo. Raka sem sprejel in v sebi predelal, zato me misel nanj niti najmanj ne obremenjuje. Seveda se zavedam, da nimam nobenega zagotovila, da se bolezen ne bo vrnila. A tudi če se bo, zdaj vem, kaj bi me čakalo, in šel bi še enkrat skozi ves proces zdravljenja, tako kot sem šel prvič. Vem le to, da bi znova stoodstotno zaupal uradni medicini in zdravnikom na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.«

»pred štirinajstimi leti sem bila na ta dan, osmega maja, operirana zaradi raka na želodcu.«

Leta bežijo in se nabirajo z izkušnjami, kot biseri na ogrlici. Tega dne  ne bom nikoli pozabila. Zapisan je  v moji zavesti in podzavesti, kot  rojstni dan. S tem dnem, ne da sem se ponovno rodila, ampak mi je bilo dano, da se povrnem v krog življenja. Bilo je hudo, a imela sem srečo.

Za raka trebušne slinavke zdravniki pogosto pravijo, da se pojavi z neznačilnimi znaki in simptomi in ga je težko odkriti, zato nanj tudi ne pomislijo takoj, vsekakor pa do diagnoze neredko preteče preveč časa. Pa vendar si je težko zamisliti odgovore na vprašanja, zakaj celo po 20 kilogramih, izgubljenih v štirih mesecih, osebni zdravnik še vedno ni pomislil na možnost zelo resnih težav v prebavilih, zakaj je bila edina preiskava zgolj laboratorijski pregled in zakaj je bil kljub hudim bolečinam na urgenci odgovor dežurnega osebja kar dvakrat enak: »Nič vam ni, pojdite domov.«

»V dnevni ambulanti, kamor so me poslali, da bom videl, kje mi bodo v naslednjih mesecih dajali kemoterapijo, sem srečal mlado dekle, ki je imelo že močno razširjenega raka. Zapletla sva se v pogovor, ki je popolnoma spremenil moje sprejemanje dejstva, da sem tudi sam zbolel za rakom. Bližal sem se šestdesetemu letu in ko mi je zdravnik povedal, da je tumor skoraj že prebil steno v mojem črevesu in mi napovedal le še šest mesecev življenja, če se takoj ne začnem zdraviti, sem bil povsem miren. Veliko sem doživel in naredil do takrat, zato se mi ni zdelo nič groznega, če bi se moje življenje takrat zaključilo. A po razgovoru s tem mladim dekletom, ki sploh še ni utegnilo na polno zaživeti in bi zamudilo toliko lepih stvari in za katero bi žalovalo toliko njenih najbližjih, sem nenadoma spoznal, da je potrebno življenje živeti, dokler lahko in se zanj boriti. Zdaj tudi vem, da je obupati nad življenjem sebično.«

Spoznali sva se pri jutranji telovadbi Šole zdravja - 1000 gibov, ki se od 7.30 do 8.00 zjutraj vsak dan odvija v številnih krajih širom po Sloveniji. Majhna in urna je, vedno bolj tiha, vendar vesela in prijazna. Res ne daje vtisa, da je z njo lahko kaj narobe. Naključje je hotelo, da sta me njeni sosedi vprašali, če bi šla še jaz letos v organizaciji Šole zdravja na Sardinijo. Privolila sem, saj tam še nikoli nisem bila. Cena je bila ugodna, one pa so iskale za Ano sostanovalko na dopustu. Tako sva si delili bungalov in se imeli priliko bolje spoznati. Prav presenetila me je njena zgodba.

»Januarja lani sem iz čistega miru začutil krče v trebuhu, ki so me mučili čez ves dan, a jim nisem pripisoval večje pozornosti. Povsem sem pozabil na dogodek, ko so se konec marca vnovič pojavili. Bil sem v službi in oblival me je pot, ko sem vsakih petnajst minut začutil rezko bolečino. S težavo sem prišel do doma, kjer sem se z neprijetnimi bolečinami spoprijemal še naslednjih nekaj dni. Po enem tednu sem šel k svoji zdravnici in ji povedal za svoje težave,« pripoveduje 51-letni Sandi Križman iz Trzina.

50. rojstni dan ni le pomembna življenjska prelomnica, ampak se takrat vsi tudi vključimo v presejalni program Svit za zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki. 2011 je bil  prvič med prejemniki modro-bele ovojnice tudi gospod Samo Podgornik iz Ljubljane. Ozaveščen iz medijev je dobro vedel, kaj to presejanje pomeni, zato se ga je tudi brez pomisleka udeležil.

DOBRI ODNOSI SO ZA ZDRAVJE NEPRECENLJIVI

Eden glavnih sloganov, uporabljenih v Programu Svit, je, da program rešuje življenja. Marsikoga sem že slišala to izreči tudi naglas po tistem, ko se je sam soočil z diagnozo raka debelega črevesa in danke, ki se pred oddajo vzorčka ni izdajal s prav ničemer. Nobenih težav, nobenih znakov, da bi bilo kaj v telesu narobe, kaj šele zelo narobe. A se je s kolonoskopijo izkazalo, da je. Tudi gospa Stanka Drobnak je ena tistih srečnic, ki jo je rešil prav odziv v Svit.

Sreča je na strani pogumnih, nikoli pa ni odveč tudi kakšno naključje, ki tok dogodkov zapelje v želeno smer. O tem bi lahko veliko povedal gospod Jože Horvat, čil in zadovoljen človek, ki z ničemer ne izkazuje, da že petnajt let živi z boleznijo, ki je temeljito spremenila njegovo življenje. Da ima raka na debelem črevesu, ni pomislil nikoli. Edine težave, ki jih je močno občutil, so bile bolečine v trtici, za katero se je kasneje izkazalo, da je nepravilno ukrivljena. Prav bolečine so ga pripeljale do njegovega družinskega zdravnika, ki mu je med drugim opravil tudi rektalni pregled, a ni našel ničesar sumljivega.

Vem, da je naslov rahlo obrabljen, vendar je zelo primeren. Burno življenje, ki mi ni ravno prizanašalo, si je vzelo svoj davek. Če bi se še enkrat rodila in imela današnjo pamet ter izkušnje, bi verjetno marsikdaj ravnala drugače. Ali pa tudi ne. Tega ne bom vedela nikoli. Bolezen je nenapovedano in resno posegla v moje življenje. Rak. Kratka beseda z zloveščim prizvokom do temeljev pretrese vsakogar, ki se sooči z njo.

Zelo dobro se še spomnim aprilskega nedeljskega dopoldneva pred štirimi leti. Dan se je začel povsem normalno; pripravljala sem zavitek, saj sem pričakovala hčerko na kosilo. Tako rekoč kot strela z jasnega me je zvila bolečina v trebuhu, začela sem bruhati. Sprva sem težave pripisovala trebušni virozi, sploh ko se je bruhanje krepilo.