Ponovno sem se rodila
Vem, da je naslov rahlo obrabljen, vendar je zelo primeren. Burno življenje, ki mi ni ravno prizanašalo, si je vzelo svoj davek. Če bi se še enkrat rodila in imela današnjo pamet ter izkušnje, bi verjetno marsikdaj ravnala drugače. Ali pa tudi ne. Tega ne bom vedela nikoli.
Bolezen je nenapovedano in
resno posegla v moje življenje. Rak. Kratka beseda z zloveščim prizvokom do temeljev pretrese vsakogar, ki se sooči z njo.
Nenehno utrujenost sem namerno spregledala in se tolažila z dejstvom, da živim pač stresno in nisem več mlada. Veliko časa sem prespala, včasih cele popoldneve in noč skupaj. Vrtoglavica je bila sicer moteča, vendar ji nisem posvečala večje pozornosti. Včasih sem ležala v postelji in imela občutek, da sem na vrtiljaku. Občasnih topih bolečin v levem spodnjem predelu trebuha nisem jemala resno. Skratka, telo me je opozarjalo, da se z menoj nekaj dogaja, vendar sem ga preslišala. Kakšno leto je trajalo vse skupaj.
Potem pa se je zgodilo nekaj, česar ni bilo več mogoče spregledati. Po jutranjem sedenju na školjki sem na papirju zagledala kri. Prvič, drugič in še nekajkrat. Stisnilo me je pri srcu. Nekje globoko v sebi sem že vedela, da imam verjetno raka, vendar je bilo soočenje s tem dejstvom zelo težko.
Minili so še trije dragoceni meseci, preden sem zares ukrepala. Naročila sem se na pregled
pri proktologu. Najrazličnejše misli so se mi podile po glavi, skrb vzbujajoče in optimistične, ko me je poklicala medicinska sestra in me povabila v ordinacijo. Za mizo je sedel zdravnik, se predstavil in mi ponudil roko. Pogovorila sva se o mojih strahovih in družinski anamnezi. Opravil je prvi pregled, odvzel vzorce tkiva in me z resnim obrazom vprašal: »Se kri že dalj časa pojavlja?« Pokimala sem in ga vprašala, če sumi, da sem zbolela za rakom.
»Obstaja velika verjetnost, da ja. Odvzel sem vzorce tumorja, ki jih bo pogledal patolog, potem vam bom lahko kaj več povedal. Ne glede na vse vas bom poslal še na dodatne preiskave,« mi je še pojasnil.
Kaj, če je res rak?
Še kar sedela sem v njegovi ordinaciji in čakala na nadaljna navodila. Čeprav sem povsem razumela pomen njegovih besed, mi spoznanje še ni prodrlo do zavesti. Nedvomno sem imela raka, počakati sem morala samo še na uradno potrditev. Kot v transu sem odtavala do avta, se odpeljala domov in se zlomila. Sesedla sem se na prvi stol in jokala, jokala, jokala ... Konec tedna sem preležala v postelji in še vedno jokala, jokala, jokala ... Vso bolečino, strah in krivico, ki se mi je, po mojem, zgodila, sem prelila v solze. Od joka sem bila tako utrujena, da v ponedeljek nisem mogla v službo.
Zaprla sem se v svoj svet. Svoje bolečine nisem mogla deliti z nikomer. Ovila sem se v molk in komaj spregovorila kakšno besedo. Moje srce, dušo in možgane je preveval strah. V meni se je odvijala prava drama in v možganih je vladal popoln kaos. Kaj bo z menoj? Koliko časa mi je še ostalo? Ali bom umrla? Bom končala svoje življenje v bolečinah kot moja babica pred leti? Zakaj, zakaj, zakaj? Veliko vprašanj, nobenega odgovora.
Ne bom se predala!
Najprej sem vse skupaj zanikala in si domišljala, da se je zdravnik zmotil. Potem sem upala, da se je res. Obtoževala sem ves svet, ker se mi je zgodila krivica. Na vrsto je prišlo samoizpraševanje, zakaj se je to zgodilo ravno meni, ki nisem nikomur storila nič žalega. Dva tedna sem potrebovala, da sem se sestavila skupaj. Potem sem se počasi spustila na realna tla in se začela boriti. Trmasti in vztrajni bloški geni so mi pomagali, da sem se dokaj hitro in odločno sprijaznila z nastalo situacijo. Lahko bi se smilila sama sebi in se kar predala, vendar sem se odločila za življenje. V mislih sem si ves čas ponavljala, da nočem umreti, da hočem živeti, da nisem porabila še vsega, kar mi je namenjeno, da si želim dočakati vnuke.
Po desetih dneh sem dobila prve patološke izvide, ki so bili ugodni zame. Moje veselje je bilo nepopisno, a kratkotrajno. Izkušeni proktolog je vztrajal, da preiskavo ponovimo. Kar sam je stopil do telefona in me naročil na pregled v diagnostičnem centru na Bledu. Tri tedne od prvega pregleda me je hči odpeljala tja. Mimogrede sva se ustavili še v cerkvi na Brezjah. S seboj sem vzela veliko svečo, ki sem jo hranila še od hčerinega krsta, jo prižgala in prosila Marijo, naj mi pomaga. Ob hudih življenjskih preizkušnjah, ki nas prizadenejo, se oprimemo prav vsake bilke, ki naj bi nam pomagala preživeti.
Dvomov ni več: rak!
Na Bledu je bila diagnoza potrjena: rak debelega črevesa, tretji stadij, obolele bezgavke, možne metastaze. Jasno, nedvoumno in kruto. Z zajetno dokumentacijo sem šla ponovno do proktologa. Predlagal je operacijo in določil prvi prost termin.
A pred tem me je čakalo še nekaj težkega: kako mami povedati resnico o moji bolezni. Dolgo sem odlašala in šele dva dni pred operacijo zbrala dovolj poguma. Odpeljala sem se proti Blokam, se psihično pripravila in povedala mami, da imam raka. Uboga stara ženička me je nejeverno gledala. Kot da ni razumela mojih besed, potem pa rekla: »Mogoče se bo kaj uredilo. Pojdi z Bogom, molila bom zate!« Objela sem jo, vso drobno in sključeno, požirala solze in se na silo smejala. Vso pot do doma sem prejokala in si lajšala dušo.
Operacija
Mirna, spravljena sama s seboj in vsem svetom, sem komaj čakala operacijo. Brez odvečnih besed sem se na hitro poslovila od domačih in se odpeljala. Čeprav je bil september in je bilo zunaj zelo toplo, me je v notranjosti tresel mraz. Naj sem se še tako prepričevala, da bo vse v redu, mi je strah hromil misli in telo.
Po uvodnem sprejemu me je objel hlad operacijske dvorane, močne luči so me zaslepile, slišala sem pogovor ekipe, žvenket operacijskega pribora ... in zaspala. Zbudil me je ženski glas in z muko sem odprla oči, sililo me je na bruhanje. Pogledala sem okoli sebe. Na steni je visela ura, ki je kazala dve popoldne. Operacija je bila za menoj. Proti večeru je v sobo prišel zdravnik, ki me je operiral in mi povedal, da so mi odstranili tumor in precej okoliških bezgavk ter da je bilo moje dejansko stanje boljše, kot so sprva predvidevali. Menil je, da bo verjetno operativni poseg zadoščal in naj ne bi potrebovala dodatnega zdravljenja. Globoko v sebi sem čutila, da sem zmagala. Pomirjena sem zaspala.
Naslednji dan sem se potrudila in ob podpori sestre in stojala za infuzijo že naredila nekaj korakov po bolniški sobi. Vsak dan sem bila pogumnejša in dan preden so me prepustili v domačo nego, sem prehodila že ves hodnik.
Teden dni po operaciji sem odšla domov. Nisem bila zahtevna bolnica, čim več sem poskušala opraviti sama. Vendar sem bila še zelo slabotna in že osebna nega mi je predstavljala velik napor. Vsak grižljaj hrane se je končal s hudo drisko. Precej sem shujšala in spalna srajca je visela na meni kot na obešalniku. Vendar se nisem predala. Počasi in vztrajno sem se postavljala na noge, hodila po stanovanju in po nekaj dneh že odšla na kratek sprehod.
Raka ni več
Dva tedna po operaciji sem bila naročena na prvi kontrolni pregled. V čakalnici sem srečala sestro, ki me je negovala v sobi za intenzivno nego. Pomežiknila mi je in rekla: »Izvidi bezgavk so b.p.« Kamen, kaj kamen, balvan se mi je odvalil od srca. Zdravnik mi je razložil, kako bo potekalo nadaljnje zdravljenje, kdaj bom opravljala redne kontrolne preglede in napisal predlog za dodatno rehabilitacijo v zdravilišču Rogaška Slatina.
Njegovih navodil sem se držala kot pijanec plota, redno opravljala predpisane kontrole in se veselila vsakega dneva posebej. Po dveh mesecih sem odšla v zdravilišče. Čas samo zame in kot nalašč, da naredim red v sebi in okoli sebe. Naj se sliši še tako nenavadno, ampak
rak mi je dal več, kot vzel. Razumela sem ga kot opozorilo. Prepričana sem bila, da mi je usoda ali nekdo, ki je nad nami, ponudil še eno priložnost. Po treh mesecih bolniškega staleža sem se konec leta 2006 upokojila. Temeljito sem prevetrila svoje dotedanje življenje in prevrednotila ljudi okoli sebe. Posvetila sem se dejavnostim, ki so me radostile, in ljudem, ki so si zaslužili moj čas in pozornost.
Enajst let je že minilo od operacije. Za vsak preživeti dan sem hvaležna. Od leta 2006 praznujem dva rojstna dneva, prvega na dan, ko sem se rodila, in drugega na dan, ko so mi odstranili rakav tumor.
Preberite si Nadine potopise iz njenih potovanj: