»Januarja lani sem iz čistega miru začutil krče v trebuhu, ki so me mučili čez ves dan, a jim nisem pripisoval večje pozornosti. Povsem sem pozabil na dogodek, ko so se konec marca vnovič pojavili. Bil sem v službi in oblival me je pot, ko sem vsakih petnajst minut začutil rezko bolečino. S težavo sem prišel do doma, kjer sem se z neprijetnimi bolečinami spoprijemal še naslednjih nekaj dni. Po enem tednu sem šel k svoji zdravnici in ji povedal za svoje težave,« pripoveduje 51-letni Sandi Križman iz Trzina.

Zdravnica ni kaj dosti pomišljala, ampak ga je takoj napotila na UZ trebuha, obenem pa je v laboratoriju oddal tudi kri in vzorec blata na prikrito krvavitev. Pregled trebuha ni pokazal nobenih posebnosti, izvidi krvi pa so že nakazovali, da se v telesu nekaj dogaja. Ko je prišel še pozitiven izvid testa na prikrito krvavitev na blato, je bilo jasno, da so potrebne še dodatne preiskave. Gastroskopija je pokazala prisotnost bakterije H.Pylori. Čakal je samo še na kolonoskopijo. Ta je hitro razblinila vse dvome in tudi pokazala vzrok za krče. »V črevesu je zdravnik odkril številne polipe, med njimi pa tudi maligen tumor v rektosigmoidalnem predelu. Osebna zdravnica je takoj poklicala abdominalnega kirurga na kliničnem centru in se z njim dogovorila, da me bo operiral. Operacijo naj bi imel v začetku junija, še prej pa sem bil naročen na vnovično kolonoskopijo, med katero so mi odščipali polipe. Lahko rečem, da je bil ta poseg zelo naporen in mi je vzel veliko moči.«

Veliko presenečenje med operacijo

15. junija zjutraj je napočil čas za operacijo. »Kirurg je prišel dan prej k meni in mi podrobno razložil, kaj se bo zgodilo in kako mi bo odstranil rakav tumor. Načrtovano je bilo, da bom v operacijski dvorani nekako dve uri. No, obrnilo se je povsem drugače in operacija se je močno raztegnila. Med njo se je namreč izkazalo, da v črevesu ni le en tumor, ampak so bili štirje. Ker se je eden od njih razširil in vraščal v vranico, kirurg ni imel druge izbire, kot da mi je odstranil celotno debelo črevo in vranico. K sreči je bila danka brez tumorjev, zato nisem potreboval stome, kar je bilo veliko olajšanje. A kljub temu sem doživel precejšen šok ob novici. Ležal sem v intenzivni negi, iz mojega telesa so molele številne cevke, bil sem utrujen in soočen z dejstvom, da mi manjka tako rekoč vse debelo črevo. A nisem se želel prepustiti čustvom. Hitro sem se zbral in se osredotočil na okrevanje, ki ni bilo prav enostavno. Najtežje mi je bilo, ko so me že dva dni po operaciji postavili na noge in me spodbujali, da začnem hoditi. Vem, da je tako bolje za organizem, ampak meni je to predstavljalo izjemen napor in mi je povzročalo neugodje ter bolečine.«

Težki dnevi v bolnišnici

Šok ob izgubi dveh organov in bolečine pa niso bili edina težava, s katero se je soočal v bolnišnici. »Teden, ki sem ga preživel tam, je bil kljub zelo prijaznim sestram in ostalemu osebju zagotovo neprijeten. V sobi nas je bilo več, zato je bilo miru bolj malo, vrata so se ves čas odpirala in zapirala, težko se je bilo spočiti, tudi zato, ker sem ves čas ležal na hrbtu in v zame prekratki postelji. Resnično sem komaj dočakal dan, ko so me odpustili domov.«
Deset dni po operaciji je Sandi odšel domov. Bil je na dieti, da se je organizem počasi privajal na dejstvo, da ni več debelega črevesa. Ena od posledic te spremembe je bila tudi močno pospešena prebava in zelo pogosto odvajanje blata. Druga posledica je bilo vnovično zaščitno cepljenje proti nalezljivim boleznim, kar je moral storiti zaradi odstranjene vranice. Lansko jesen se je tudi prvič v življenju cepil proti gripi, saj je njegov imunski sistem oslabljen.

V dneh po operaciji in v čakanju na kemoterapijo je Sandi preživel doma. »Bil sem na dieti, saj sem se moral postopoma privajati na običajno hrano. V tistem času sem izgubil 13 kg, bil pa sem tudi izredno slabokrven. Okreval sem razmeroma hitro, četudi me je vse bolelo, zlasti med hojo po stopnicah. Prepričan sem, da mi je pri okrevanju pomagala sicer dobra telesna pripravljenost. Pred boleznijo sem bil zelo dejaven in sem se redno ukvarjal z rekreacijo, predvsem s košarko. Tudi zato sem lažje premagoval tedne, ki so sledili in v katerih sem hodil na kemoterapijo. To sem sprva kar dobro prenašal, potem pa sem potreboval veliko moči in volje, da sem zdržal vseh sedem ciklusov. Prvi teden vsakega ciklusa sem bil izrazito utrujen in bilo mi je zelo slabo. V tistem času sem užival posebno tekočo hrano, ki je namenjena prav vsem, ki jim običajna hrana bodisi dela težave bodisi je sploh ne morejo jesti. Drugi teden ciklusa je bilo že lažje, v tretjem tednu pa sem imel odmor, v katerem sem si nabiral moči za nov odmerek zdravila. V petem ciklusu me je doletelo izrazito neprijetno mravljinčenje v prstih na rokah in nogah, ki traja še danes in je včasih zelo moteče.«

Nazaj v vsakodnevno življenje

»Po zaključeni kemoterapiji sem si presenetljivo hitro opomogel in tudi kmalu začel pridobivati kilograme,« pravi Sandi, ki je po dobrem letu od diagnoze in operacije že nazaj na delovnem mestu. Kako mu gre? »Ni vedno lahko, sploh ko se me loti utrujenost, ki je še vedno prisotna. Čutim, da bi telo potrebovalo še kak mesec počitka, a mi je bolniški dopust potekel in moral sem nazaj.« 

Sandi še pove, da se nikoli ni prepustil malodušju zaradi svoje bolezni. »Le na samem začetku sem se spraševal, zakaj se mi je to zgodilo in zakaj ravno jaz, a sem se teh misli hitro otresel. Nisem se hotel veliko pogovarjati o bolezni niti brati, zlasti ne po internetu, saj sem naletel bolj ali manj samo na negativne informacije, ki so moje stanje le še poslabševale. Zato sem se odločil, da bom sprejel stanje, kakršno je bilo, poslušal zdravnike in se skušal čim prej pozdraviti. V tem so mi zelo stali ob strani tudi moji najbližji, zlasti partnerka, oče, teta, pa tudi sin, ki sicer študira v tujini in je bil in še vedno ostaja moja velika motivacija, da sem zdrav. Letos poleti je znova prišel na počitnice in nikoli ne bom pozabil dneva, ko sva šla znova skupaj na košarkarsko igrišče. Matevž trenira košarko in od njegovega otroštva naprej sva jo rada skupaj igrala. Užival sem, ko sem videl, da spet lahko mečem na koš, sploh ko je bil z mano tudi sin! Želim biti zdrav tudi zato, ker ga želim drugo leto obiskati v državi, kjer študira matematiko.«

Zdaj, po enem letu, ne razmišlja več o bolezni. »Čutim, da sem zdrav. Na bolezen me spominjajo le še redni kontrolni pregledi na Onkološkem inštitutu, kjer me v kratkem čaka tudi genetsko svetovanje. Sicer pa skušam živeti čim bolj normalno. Opažam, da sem se spremenil. Ne bremenim se več za stvari, ki so mi grenile življenje v preteklosti. Cenim drobne stvari in moj pogled na življenje se je v marsičem temeljito spremenil. Zdaj bolj pazim nase, vzamem si čas zase in za ljudi, ki so mi blizu in jih imam rad. Gledam tudi na to, da sem v družbi ljudi, ki jih imam rad. Spet se počasi vračam v rekreacijo, ki mi veliko pomeni. To delam postopoma in z občutkom za svoje telo, ki kljub vsemu ne zmore več čisto vsega, kar je pred operacijo in zdravljenjem. Čutim omejitve, zlasti pri daljšem teku, saj zaradi mravljinčenja nog ne čutim več tako dobro, kot sem jih prej. Še dobro, da lahko igram košarko, tega sem najbolj vesel! Predvsem pa se veselim vsakega dneva posebej,« še pove Sandi.