Alešu Lebanu iz Šempetra pri Gorici so raka trebušne slinavke odkrili lansko poletje povsem po naključju, ko je bil na ultrazvoku izpostavljen sum na dva večja tumorja v trebušni slinavki.


»Po prvem pogovoru s kirurgom na UKC Ljubljana si nisem niti predstavljal, kako težka operacija me čaka,« nam je zaupal Aleš. »Nisem spraševal o možnih zapletih, moj cilj je bil samo eden: čimprejšnja odstranitev tumorja in okrevanje. Po sami operaciji pa je sledilo veliko resnih zapletov, bil sem tudi v življenjski nevarnosti, a se je vse odvijalo tako hitro, da se vsega niti nisem zavedal. Nisem si predstavljal, da bo zdravljenje tako dolgotrajno in okrevanje tako težko, saj sem izgubil veliko moči, moral sem se dobesedno ponovno naučiti hoditi.«

Težka bolezen ga je zaznamovala

»Pred boleznijo sem bil v službi in tudi drugače precej aktiven. Z nastalo situacijo sem se zelo težko sprijazni. V mislih bi delal, ustvarjal, vendar telo ni zmoglo. Nenehno se sprašujem, kdaj bom znova lahko normalno delal, ustvarjal. Pojavljajo se mi tudi vprašanja, kaj sem v življenju napačno ravnal, da se mi je moralo to zgoditi.«

Skrbi me, kaj bo prinesla prihodnost

»Sprašujem se, če bosta otroka končala študij. Sprašujem se, kako in kdaj bom uspel obdelovati oljčnik kot sem nekoč. V mislih imam veliko strahov, postal sem bolj neodločen pri sprejemanju odločitev. Večkrat se moram zavestno potruditi, da si z drobnimi zaposlitvami preženem misli,« nam je še zaupal Aleš, ki sta mu v veliko pomoč in oporo družina ter sorodniki. »Bodrijo me, skrbijo zame, kuhajo najboljšo hrano, vozijo na kemoterapije in skrbijo za zdravila, hodijo z mano na sprehode in še in še.«

Posebno mesto ima pes Runo

»Ne smem pozabiti mojega zvestega spremljevalca, kužka Runota, ki je v našo družino prišel pred enim letom. On je prvi, ki me vsako jutro opomni, da morava na sprehod. Najraje jo mahneva na kakšen bližnji hrib ali pa kar v naš oljčnik. Včasih se pride k meni pocrkljat tudi muc Mičo in zanimivo se vedno uleže k mojim nogam. Redno vzdržujem tudi stike s starimi prijatelji, sodelavci. Včasih se obiščemo, včasih pokličemo po telefonu. V času bolezni sem spoznal tudi nove prijatelje, s katerimi se pogosto slišimo.«

Skušajte živeti čim bolj normalno

Aleš je še vedno na vzdrževalni kemoterapiji in zadnji izvidi so spodbudni, bolezen je v mirovanju. »Zelo upam, da bo tako tudi ostalo,” pove ob koncu Aleš Leban, ki vsem ljudem, ki so se znašli v podobnem položaju, svetuje predvsem, da "poslušajte zdravnike in jim zaupajte, poskrbite za telesno kondicijo in dobro počutje, poiščite si zaposlitev, s katero boste laže odgnali slabe misli, predvsem pa skušajte živeti čim bolj normalno.”