»Zelo dobro se še spomnim aprilskega nedeljskega dopoldneva. Dan se je začel povsem normalno; pripravljala sem zavitek, saj sem pričakovala hčerko na kosilo. Tako rekoč kot strela z jasnega me je zvila bolečina v trebuhu, začela sem bruhati. Sprva sem težave pripisovala trebušni virozi, sploh ko se je bruhanje krepilo. Naslednje tri dni se je stanje le stopnjevalo in v četrtek je bilo že tako hudo, da nisem več zdržala in sem se po nasvetu sodelavk le odpravila na urgenco, kjer so po opravljenem CT trebuha takoj videli, da imam v črevesu zastoj. Kaj ga povzroča, takrat še nisem vedela,« svojo pripoved začenja 52-letna gospa Vika Zore iz okolice Trebnjega.

V naslednjih dneh, ki jih je preživela v novomeški bolnišnici, so ji povedali, da ima tumor na prečnem delu debelega črevesa, ki se ji je že vrastel v želodec in ji tudi povzročil vse težave z bruhanjem. Vse večji tumor ji je povzročal vedno več težav, dokler ni skoraj povsem zaprl prehodnosti v črevesu. Do takrat je bila gospa Vika povsem dobro, delala je v službi in doma, skrbela za ostarelo mamo, pomagala na manjši kmetiji. Z drugimi besedami, niti pomislila ni, da bi imela lahko raka, saj se je počutila dobro in močno. Zdravo, skratka. Počutje se je po operaciji, med katero so ji odstranili del debelega črevesa in želodca, takoj izboljšalo, a ker je obstajala velika verjetnost, da bi se rak razselil še kam po telesu, jo je nekaj tednov po operaciji že čakala kemoterapija. »Prvotno načrtovanih šest ciklusov mi je moja onkologinja spremenila v osem ciklusov, saj sem bila že po uvodnih nekaj kemoterapijah zelo izčrpana in slabokrvna. Delati nisem mogla, veliko sem počivala in tisto je bilo težko obdobje zame. Ko sem z zdravljenjem zaključila, je bilo naslednje leto mirno. Potem pa je sledil kontrolni pregled s CT in PET CT in izvidi so pokazali, da se je bolezen vrnila. V bezgavkah trebušne votline, točneje na potrebušnici, so bili zasevki. Začel se je vnovičen krog zdravljenja, nova kemoterapija in zraven nje še biološko zdravilo. V drugo sem se počutila bolje. Resda sem izgubila lase, a sem jih tudi že dobila nazaj,« pripoveduje gospa Vika in doda, da je vmes ves čas zelo pogrešala stik s sodelavci.

»Zelo sem si želela nazaj v službo. Prav pogrešala sem svoje delo, občutek, da nekaj naredim, da sem koristna. A mi zdravnica ni pustila, češ da sem preslabotna in potrebujem mir ter počitek. Težko sem se sprijaznila s tem, dokler nisem nekoč o tem govorila s sodelavcem, ki je kmalu zatem tudi sam zbolel za rakom. Rekel mi je, naj neham misliti na službo, pač pa nase, na svoje počutje, na svoje življenje. Zdaj točno razumem, kaj je imel v mislih, kaj mi je hotel povedati. No, zdaj tudi ne pogrešam več službe v tolikšni meri, saj me je postalo strah, ali bi sploh bila še sposobna iti v korak z ostalimi, zlasti mlajšimi sodelavci. Postala sem počasna, hitro se utrudim, veliko moram počivati. Prej ni bilo tako,« še doda.

Sicer pa so ji bili sodelavci v veliko oporo od začetka bolezni, tudi takrat, ko ji je bilo najtežje. Brez zadržkov pove, da si je vmes pomagala tudi z antidepresivi. »V nekem trenutku me je bolezen tako zdelala, da se me je lotila depresija in ni šlo drugače, kot da grem po zdravila. Ko je bilo najtežje, sem se bodrila, da je meni še dobro, saj imam odrasla in samostojna otroka. Veste, vsakemu bolniku z rakom je težko, a nihče ni v tako težki koži, kot so mamice z majhnimi otroki. In teh sem v zadnjih dveh letih videla kar nekaj na hodnikih Onkološkega inštituta. Takrat si vselej rečem, da moram biti hvaležna, ker mi je bistveno lažje kot njim.«