"Zelo sem vesela, da živim v tem času. Če bi zbolela pred dvajsetimi leti, ne vem, če bi imela tako dobre možnosti preživetja, kot jih imam danes. Zdravljenje se razvija z neverjetno hitrostjo. Redno spremljam vse izsledke novih študij in ko vidim, kaj vse prihaja v zdravljenje te zahrbtne bolezni, me neizmerno veseli in vse možnosti, ki jih imamo bolniki z rakom danes, čutim kot izjemen privilegij."

Kmalu bo pet let, odkar so Alenki Rebernik, pri le 42-ih letih, postavili diagnozo rak debelega črevesa in danke. V četrtem stadiju, razširjen na bezgavke, jetra in vranico. Mamico takrat 2,5-letne deklice je novica o raku doletela povsem nepripravljeno. 

"Sanjalo se mi ni, da je z mojim zdravjem tako zelo narobe. Z izjemo utrujenosti in krvi na blatu nisem imela nikakršnih težav. Utrujenost sem pripisovala materinstvu, saj je z majhnim otrokom ves čas veliko dela, kri pa hemoroidom. V nekem trenutku sem se le odločila za kolonoskopijo in takrat so se začeli tudi ostali simptomi, predvsem vse močnejše bolečine v trebuhu. Nekajkrat sem zaradi njih odšla tudi na urgenco, saj se nisem strinjala z mnenjem osebnega zdravnika, da imam le trebušno virozo. Na enem od obiskov urgence so zdravniki sklenili, da imam ulcerozni kolitis, a dokončno mnenje bodo podali po kolonoskopiji. Opravila sem jo zelo kmalu in jasno je bilo, da nimam kolitisa, pač pa najverjetneje raka. Dodatna preiskava s CT je pokazala, da se je rak že razširil."

"Ko sem dobila diagnozo, je bil zame velik šok. Sprva sem se počutila, kot da stojim na robu prepada. Zelo dobro sem se zavedala, da moj položaj ni enostaven. Nekaj časa sem pred sabo videla samo črnino, bila sem prepričana, da me čaka le še smrt. Prelomnica se je zgodila, ko sem dva tedna po diagnozi dobila perforacijo črevesja, kar je zahtevalo nujno operacijo. Po njej sem dobila stomo. Takrat sem se zavedla, kako krhko je to naše življenje in kako tanka je črta med njim in smrtjo. Želela sem živeti in bila sem presrečna, da so mi odstranili primarni tumor in mi obenem tudi rešili življenje."

"Ko se mi je kirurška rana zacelila, sva se s partnerjem odpravila na prvo obravnavo na Onkološki inštitut. Oba sva bila prestrašena, a po razgovoru z onkologinjo tudi nadvse olajšana. Pojasnila nama je, da ni vse črno-belo in ne bom kar umrla, saj je za mojo vrsto raka na voljo več oblik zdravljenja. Šli bomo korak za korakom, je še rekla, in me s tem spodbudila, da sem se z optimizmom podala na zahtevno zdravljenje."

"Sledila je kemoterapija, ki sem jo imela na Onkološkem inštitutu in tudi doma v obliki tablet, zraven pa sem prejemala še biološka zdravila. Bili so dnevi, ko sem bila zelo oslabljena in takrat sem se tudi spraševala, pa zakaj ravno jaz, tako mlada in zakaj, ko pa sem živela zelo zdravo. Res nisem razumela in kadar so se pridružile še telesne bolečine, sem se tudi zjokala. V takih obdobjih mi je najbolj pomagalo, da sem preusmerila svojo pozornost drugam. Glavna mi je bila seveda hčerka in ko danes gledam nazaj, mi je prav skrb zanjo največkrat pomagala, da nisem razmišljala samo o bolezni."

"Zelo sem vesela, da je bolezen pod nadzorom. Na Onkološki inštitut hodim na tri tedne na odmerek kemoterapije, na tri mesece opravim kontrolni CT. Priznam, da je po vsakem odmerku kratek čas težko, a po drugi strani se dobro zavedam, da me to ohranja živo, in to je vse, kar šteje!"

»Bolje izkoristim čas s svojimi najdražjimi in prav vsak trenutek mi je dragocen. Ta bolezen ti ogromno vzame, a zdaj vem, da ti po drugi strani tudi veliko da!"

"Bolezen naplavi na plano številna težka čustva, ki jih pogosto ne znaš prav izraziti in verjamem, da je to za najbližje težko. Včasih sem povedala, kako se počutim, a svojih najglobljih čustev dolgo nisem zmogla izraziti. Ker sem grafična oblikovalka in v prostem času tudi slikam, sem začutila, da bom najlažje in najbolje svoja prava in najgloblja občutja izrazila z upodobitvijo, tako kot mi je v resnici najbližje. Tako je nastala serija slik Brazde življenja, ki so preko platna spregovorila o vsem mojem življenju, o vseh vzponih in veselju na eni strani in vseh padcih in bolečini na drugi."