Predvsem sem se odpovedala perfekcionizmu. Navajena sem bila, da je vse moralo biti popolno, in tako sem tudi do drugih gojila določena pričakovanja, ki so bila za njih težko breme. Na tem sem največ delala. Popolnih stvari ni. Ne morem biti popolna mama, popolna soproga, popolna uslužbenka in popolna gospodinja doma. Po neki naravni poti so stvari sčasoma odpadale. Ni bilo več pomembno čiščenje, pomemben je bil pogovor z družino. Premalo sem se pogovarjala tako s sabo kot z družino. Dan ima 24 ur. Ko mi je takrat zmanjkovalo časa, sem se odpovedala stvarem, ki so bile v resnici najbolj pomembne. Ko pa se je naredil prostor brez perfekcionizma, je ostal čas za pogovor in odnose. Danes je najlepše, ko skuham nedeljsko kosilo in prideta hčerki domov ter se pogovorimo. Teme so vedno zanimive. Prej o tem nisem veliko razmišljala.

Odnos do časa se je večinoma spremenil, vendar se pojavijo situacije, ko s časom ne morem razpolagati tako, kot bi si želela, sploh zdaj, ko so starši potrebni pomoči in veliko časa namenim njima, zato ga zame ostane bistveno manj. Nekaj časa sem bila v veliki stiski, potem pa sem začela razmišljati, kako lahko zadevo rešim – si najamem pomoč, pokličem še koga od svojcev, da mi priskoči na pomoč, tako da mislim, da sem naredila velik korak.  Veliko se moram pogovarjati sama s sabo in si ob stiskah postavljati prava vprašanja: Zakaj? Koliko komu pomagam s tem in koliko škodim sebi? Vse z namenom, da najdem neko vmesno pot. Pred leti sem se vpisala na študij transakcijske analize pri dr. Zoranu Milivojeviću, da bi bolje razumela najprej sebe in od kod izvirajo moje reakcije. Danes, ko me kakšna stvar zmoti, si najprej postavim vprašanje, zakaj me moti. Vedno je nekaj v ozadju, česar nisem predelala, sicer me ne bi motilo. V sebi imam zelo močnega roditelja, ki je zelo kritičen, zato moram delati na temu, da razvijam malo bolj sproščenega otroka v sebi.

Mislim, da sem. Ko sem razmišljala o tem, kako razvijam tega notranjega otroka, so to vsekakor sprehodi s kužkom, ker postanem igriva, pa druženje z vnuki prijateljice, ko se zavem, kakšno veselje in energijo mi dajo. 

Ko zjutraj vstanem, naredim dih in s tem umirjam svoje misli. Sledijo tibetanske vaje, ki jih izvajam že 30 let, nakar si pripravim čaj ali zdrav napitek in vzamem še kakšen vitamin. Sprehajam se, hodim na telovadbo in meditiram. Veliko mi pomenijo tudi sprehodi s prijateljico, s katero v tistih dveh urah predelava vse, o čemer razmišljava, in ena drugi dajeva refleksijo, tako da je pogovor koristen za obe.

Kaja je imela takrat 5 let in to je bil tak pretres v mojih možganih, ampak še vedno ne dovolj velik, da bi spremenila način življenja. Ona si je znala narediti dan – na travo je dala dekico, si prinesla jagode in sok ter uživala. V resnici je vedno počela stvari s takšnim otroškim veseljem, je učiteljica življenja. Očitno me to ni dovolj pretreslo in je morala priti bolezen v zelo težki obliki, da sem ugotovila, da zdaj gre pa zares.