Redna vadba je za zdrave, za bolne še bolj
Včasih je veljalo, da je telesna vadba samo za zdrave, danes pa velja,
da je telesna vadba primerna za zdrave, za bolne pa še toliko bolj.
Telesna vadba, ki jo izvajamo skozi daljše časovno obdobje, pomembno
vpliva na izboljšanje počutja, zmogljivosti in zdravja posameznika,
razlaga bodoča magistrica kineziologije Iza Dietner.
A ko govorimo o telesni vadbi, jo moramo razlikovati od telesne aktivnosti oz. dejavnosti, pod katero se uvršča vsakršno gibanje, ki poveča porabo energije, denimo delo v službi, opravila v hiši in okoli nje, medtem ko so sprehod, kolesarjenje in dvigovanje težkih predmetov telesne dejavnosti. Medtem, ko je telesna vadba specifična oblika telesne dejavnosti, ki je praviloma načrtovana in strukturirana, s točno določenim namenom in ciljem. Z vadbo lahko vplivamo na delovanje telesa tako, da izboljšamo gibalne sposobnosti (vzdržljivost, moč, hitrost, koordinacija in ravnotežje), povečamo zmogljivost organskih sistemov, ki vplivajo na zdravstveno stanje (npr. srčno-dihalna zmogljivost), in povečamo učinkovitost fizioloških komponent (presnovna zmogljivost in zmogljivost, povezana s sestavo telesa ter kostno integriteto).
Za zdravega kot tudi bolnega posameznika je ključna kombinacija obeh, čim več splošne telesne dejavnosti ob strukturirani in specifično določeni telesni vadbi.
Telesna dejavnost namreč preko učinkov telesne vadbe regulira presnovo in izboljšuje telesne funkcije s pomočjo številnih mehanizmov, ter je ena glavnih komponent zdravega življenjskega sloga. Prav tako pa lahko zmanjša tveganje za razvoj primarnih rakov in pripomore k obvladovanju že nastalih rakastih bolezni.
Dokazano je bilo, da lahko telesna dejavnost zmanjša tveganje za nekatere oblike raka kot so rak debelega črevesa, dojke in endometrija ter verjetno tudi raka prostate, pljuč in jajčnikov. Za številne oblike raka je bilo dokazano, da večja količina in intenzivnost vadbe prinašata tudi večje zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni.
Foto: Dreamstime
| Pravilno in individualno prilagojena vadba pa ni samo močno preventivno orodje pred rakastimi boleznimi, temveč je varna in učinkovita oblika podporne terapije med njihovim zdravljenjem.
|
Kako pomembna je telesna vadba za bolnika z raki prebavil?
Vedno več raziskav kaže, da ima telesna dejavnost pozitiven vpliv na telesno sestavo, aerobno vzdržljivost, mišično zmogljivost in posledično na kakovost življenja onkoloških bolnikov med zdravljenjem in po njem. Študije so pokazale še znatno izboljšanje v najvišji porabi kisika (VO2max), samopodobi, vsakodnevnem in socialnem delovanju, utrujenosti, času bolnišničnega zdravljenja in potrebi po obiskovanju osebnega zdravnika. Nadalje lahko telesna dejavnost med zdravljenjem prepreči upad ali celo izboljša delovanje srčno-žilnega, dihalnega in imunskega sistema, izboljša razpoloženje bolnikov, zmanjša število in intenzivnost neželenih učinkov zdravljenja (slabost, utrujenost in bolečina), omogoča boljše prilagajanje na bolezensko stanje, saj zmanjša stres, depresijo in anksioznost.
Kakšni so učinki telesne vadbe na telo bolnika, ki se redno zdravi s kemoterapijo?
Zdravljenje raka je za paciente izredno zahteven proces. Ta prinese mnoge neželene učinke, ki zajemajo poslabšano delovanje srčno-žilnega, imunskega in dihalnega sistema, upad mišične moči, propadanje mišičnega tkiva in atrofijo, spremembe telesne teže, težave s spanjem, utrujenost, slabost, bruhanje in bolečino. Zdravljenje raka ima tudi psihološke sopojave, kot so depresija, anksioznost in stres. Nadalje lahko zdravljenje vpliva na odziv telesa na telesno dejavnost – npr. povečana celična smrt pri hitro delečih se celicah med kemoterapijo in/ali na prilagoditve na napor – npr. kardiotoksičnost kemoterapije in radioterapije. Pojavijo se lahko še biokemične spremembe, ki se pojavijo pri z rakom povezani utrujenosti in vplivajo na toleranco na napor. Vse to vodi v zmanjšano telesno aktivnost, kar še poveča neželene sopojave zdravljenja na kakovost življenja in razvoj utrujenosti.
Onkološko zdravljenje zaradi vpliva na presnovo na različne načine negativno vpliva na telesno sestavo: povečanje maščobnega tkiva, zmanjšanje puste mase, ki lahko vodi do presnovnega stanja kaheksije in zmanjšane kostne gostote. Kaheksija se pojavi pri približno 50 odstotkih bolnikov in se odraža v izgubi maščob in puste mase.
Kako se lahko nekdo z vadbo pripravi na dolgotrajno zdravljenje raka?
Temeljno načelo za bolnike je, da naj se izogibajo telesni nedejavnosti. Po operaciji naj čim prej nadaljujejo z vsakodnevnimi dejavnostmi. Med neoperativnimi posegi in po njih pa naj ostanejo dejavni in vadijo, kolikor je le mogoče. Vadbo je smiselno vključiti v vsakodnevno življenje, lahko jo združimo z drugimi aktivnostmi (npr. gledanje televizije) ali jo izvajamo v službi med odmori (dokler pacient ni v bolniškem staležu).
Kako naj se vadbe loti bolnik z raki prebavil, ki ni bil nikoli redno telesno dejaven ali je starejši, manj zmogljiv, pretežek?
Bistveno je, da se izbere ustrezno obliko telesne dejavnosti in vadbe.
Hoja na primer je zelo primerna oblika telesne dejavnosti tudi za
telesno šibkejše, starejše ali pretežke posameznike. Začnemo s krajšimi
sprehodi večkrat dnevno, ki jih lahko kasneje stopnjujemo s podaljšanjem
razdalje, trajanja ali pa spremembo intenzivnosti (hitrosti) hoje.
| 
Foto: Dreamstime
|
Ob tem se bolnikom svetuje izvajanje vadbe za moč, ravnotežje in gibljivost (2-3x tedensko), ki jih določi kineziolog. Na začetku naj vadbo sestavljajo preprostejše vaje, ki zajemajo vse ključne mišične skupine, kasneje se vaje prilagodijo in nadgradijo.
Med zdravljenjem raka je ena najznačilnejših posledic huda utrudljivost.
Kako jo lahko omilimo, je bolje počivati ali nasprotno, biti telesno
dejaven?
Utrujenost je zelo pogost stranski učinek onkološkega zdravljenja, ki se v večji ali manjši meri pojavi pri tako rekoč vseh bolnikih in lahko močno vpliva na kakovost življenja posameznika. Čeprav se morda zdi, da je počitek najbolj logična rešitev, raziskave kažejo, da je zmerna redna telesna aktivnost eden najučinkovitejših načinov za zmanjšanje utrujenosti. Prav neaktivnost in konstantno počivanje pa lahko še povečata utrujenost. Priporočljivo je vsaj 150 minut zmerne aktivnosti tedensko (če zdravje dopušča).
Katere oblike vadbe najbolj priporočate za čas med zdravljenjem raka in po njem?
Priporočila za telesno dejavnost onkoloških bolnikov sledijo smernicam za splošno populacijo, pri čemer je glavno načelo, kot že omenjeno, da naj se bolniki izogibajo telesni nedejavnosti. Seveda pa je potrebno vsakršno obliko telesne dejavnosti med zdravljenjem izbrati pametno, jo prilagoditi stanju in počutju posameznika in predvsem ne pretiravati.
Telesna dejavnost (TD) zmerne intenzivnosti (npr. dinamična hoja) je priporočljiva vsaj pet dni v tednu. Traja naj 30–60 minut (skupaj vsaj 150 minut tedensko).
Foto: Dreamstime
| Ob tem je priporočljivo izvajati vadbo za moč, ki vključuje vaje za vse
večje mišične skupine. Najbolj primerno od 2- do 3-krat tedensko. Pri
tem naj bo odmor med vadbenimi enotami za iste mišične skupine dolg vsaj
48 ur. Tako dosežemo popolno regeneracijo. Za povečanje mišične moči
lahko uporabimo različno vadbeno opremo ali izvajamo vaje z lastno
telesno težo. Vajo za isto mišično skupino znotraj posamezne vadbene
enote ponovimo večkrat (2–4 serije). Vsaka serija naj ima 8–12
zaporednih ponovitev z od 2- do 3-minutnimi odmori med serijami.
|
Zdravstvenemu stanju posameznika koristijo tudi raztezne vaje, s katerimi povečamo gibljivost. Te izvajamo po 60 sekund za posamezno mišično skupino. Vajo izvedemo v več serijah, dolgih 10–30 sekund, tako da mišico raztegnemo do točke občutne napetosti.
Ali lahko vadijo prav vsi bolniki ali za koga velja, da je telesna dejavnost, tudi najmanjša, kontraindicirana?
Pred začetkom izvajanja telesnih dejavnosti in vadbe kateregakoli izmed onkoloških pacientov je potrebna
zdravniška ocena stanja posameznika. Priporočena je ocena perifernih nevropatij in mišično skeletnih okvar, ki so se pojavile zaradi zdravljenja, ne glede na to, koliko časa je od zdravljenja minilo.
Če je bila izvajana hormonska terapija (androgena deprivacija), je priporočena ocena tveganja za zlome kosti. Posamezniki z metastazami v kosteh potrebujejo pregled, da se določi, kakšna oblika vadbe je zanje varna. Posamezniki z znanimi srčno-žilnimi težavami (kot posledica zdravljenja ali ne) potrebujejo medicinsko oceno o varnosti telesnih naporov pred začetkom vadbe. Vedno obstaja tudi tveganje, da metastaze v kosteh ali kardiotoksičnost kot posledica zdravljenja niso bile zaznane. Kineziologi se tako o stopnji tveganja posvetujemo z zdravniško ekipo, ki obravnava bolnika.
Zaradi izjemno pogostega pojava kaheksije (bolezenskega hujšanja) in sarkopenije (izgube mišične mase) med onkološkimi bolniki je nujno opraviti še prehransko oceno in meritve telesne sestave.
Potem pa za nekatere oblike raka veljajo še dodatna priporočila pri oblikovanju ocene, kot npr. pri raku črevesja in danke je potrebno zagotoviti, da bolniki s stomo dosežejo zadostno mero preventivnih ukrepov proti infekcijam in obvladovanju iztokov po stomi, preden začnejo vadbo intenzivnejše oblike od hoje. Med vadbo naj bodo bolniki pozorni na količino in vrsto izločenega blata po stomi.
Mnogi ne marajo vodene vadbe; kaj jim svetujete?
Svetujem jim, da začnejo z vadbo počasi, postopno, pri čemer izberejo ustrezno obliko vadbe prilagojeno njihovim trenutnim sposobnostim in zmožnostim. Za začetek naj bo vadba krajša, že pet vaj je lahko učinkovitih, če se jih izvaja redno. Smiselno si je narediti urnik telesne dejavnosti, v katerem lahko beležijo in spremljajo svoj napredek ter si ustvarijo rutino.
Zakaj je telesna vadba pomembna tudi po zaključku zdravljenja?
Tukaj bi se lahko vrnili nazaj na prvo vprašanje, zaradi vseh pozitivnih učinkov, ki jih vadba ima na posameznika in njegovo zdravje. Tako gledano z vidika zmogljivosti organskih sistemov, ki vplivajo na zdravstveno stanje (npr. srčno-dihalna zmogljivost, mišično-skeletna zmogljivost), povečanje učinkovitosti fizioloških komponent (presnovna zmogljivost in zmogljivost, povezana s sestavo telesa ter kostno integriteto), kot tudi z vidika psihološkega stanja posameznika. Vadba namreč sprošča endorfine, naravne hormone sreče, ki zmanjšujejo stres, tesnobo in depresijo. Hkrati pa prispeva k boljšemu spanju in večji čustveni stabilnosti. Redna telesna dejavnost izboljšuje tudi kognitivne sposobnosti ("kem možgani"). Nekateri bolniki namreč po kemoterapiji doživljajo težave s spominom in koncentracijo. Vadba pa izboljšuje prekrvavitev možganov in s tem kognitivne funkcije.
Projekt OREH - organizirana celostna rehabilitacija bolnikov z rakom debelega črevesa in danke
OREH je raziskava o celostni onkološki rehabilitaciji bolnikov z rakom črevesa, ki jo poskusno uvajamo v Sloveniji za zagotavljanje kakovostnejšega življenja bolnikov. V njej sodelujeta tudi Iza Dietner in Dane Nemec, magister kineziologije.
OREH je akronim za onkološko rehabilitacijo. V raziskavo so vključeni bolniki med 25. in 65. letom starosti, ki jim je bila postavljena diagnoza raka črevesa med oktobrom 2022 in marcem 2024. Bolniki so v okviru raziskave razdeljeni na interventno skupino, ki je deležna celostne rehabilitacije s pomočjo koordinatorke in konzilija OREH črevo, ter kontrolno skupino, ki bo prejemala obstoječo rehabilitacijo.
Bolniki ob obisku pri koordinatorki celostne rehabilitacije izpolnijo triažni vprašalnik za ugotavljanje težav in standardizirana vprašalnika o kakovosti življenja. Nato pa so obravnavani na naslednjih področjih: psihološki sklop, zdrav način življenja - telesna dejavnost (kineziolog), prehrana, zapleti s stomo, delovanje srca, težave prebavnega trakta, urogenitalne težave, bolečina, spolnost, izguba las, suha usta, stranski učinki zdravljenja-periferna nevropatija in poklicna rehabilitacija.
Trenutno je v raziskavo že vključenih 75 pacientov kontrolne in 75 pacientov interventne skupine (3 od tega odklonil, 1 pokojna), zadnji pacient je bil v raziskavo vključen 12.2.2025. Pričakovan zaključek raziskave naj bi bil v septembru 2026, trenutno pa izvajanje klinične poti poteka dobro, brez težav in tekoče.
Napisala Maja Južnič Sotlar, KOLOSKOP Pomlad 2025