RAK TREBUŠNE SLINAVKE
Po majhnih, a zanesljivih korakih navzgor
Za rakom trebušne slinavke vsako leto na novo zboli preko štiristo Slovenk in Slovencev. Ker pojavnost tega raka narašča, je pomembno, da smo seznanjeni z najpomembnejšimi znaki in simptomi, saj je eden najpomembnejših dejavnikov, ki odločajo o uspešnosti zdravljenja, kako zgodaj raka odkrijemo. Svetla plat obravnave raka trebušne slinavke je, da se zaradi nenehnega napredka v diagnostičnih postopkih in zdravljenju preživetje izboljšuje tudi tu. Počasneje kot za ostale rake, a se. O sodobni obravnavi tega raka smo se pogovarjali s prof. dr. Blažem Trotovškom, spec. abdominalne kirurgije z UKC Ljubljana, in Marijo Ignjatović, spec. internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana
Ne spreglejte najočitnejših simptomov
Vsi si želimo, da bi bolnike z rakom trebušne slinavke odkrivali v čim nižjih stadijih, ko je bolezen še ozdravljiva, zdravljenje krajše in za bolnika lažje, predvsem pa preživetje daljše. Zato je pomembno poznati znake, ki nakazujejo možnost tega raka. Na kaj naj bomo torej pozorni?
Vsekakor na nenaden nastanek zlatenice, bolečino v žlički in/ali med lopaticama, nepojasnjeno hujšanje, nenaden razvoj sladkorne bolezni ob sicer zdravem življenjskem slogu in primerni telesni teži ter izrazito svetlo blato in izrazito temen urin.
|
Če ste zaznali eno ali več od zgoraj naštetih sprememb in če le-te trajajo 14 dni ali več, vsekakor pojdite k zdravniku in mu povejte za svoje težave. Zelo verjetno je težava prehodna, ni pa nujno. Vsekakor si nikoli ne postavljajte sami diagnoz. Naj to storijo strokovnjaki, ki imajo za to potrebno znanje in metode.
|
Težavno odkrivanje
Žal še vedno vse preveč bolnikov odkrijejo v že napredovalih stadijih, ko je možnosti za uspešno zdravljenje mnogo manj. Delno so za to krivi pogosto nejasni simptomi, včasih pa se, kot pojasnjuje prof. dr. Blaž Trotovšek, celo ob sumu na raka trebušne slinavke zatakne pri diagnostiki in odkrivanju
»Ultrazvočni pregled, ki je najširše dostopna preiskava, ima pomanjkljivost, in sicer ni dovolj občutljiv in pogosto tumor ni viden. Tumor je v zgodnjih stadijih pogosto viden šele po slikanju z računalniško tomografijo (CT) ali magnetno resonanco (MRI), ki tudi pokažeta, kako razširjen je tumor lokalno in po telesu.«
| 
Foto: prof. dr. Blaž Trotovšek, spec. abdominalne kirurgije
|
Ko je diagnoza jasna, so potrebne dodatne preiskave prsnega koša in trebušne votline s CT, s katerimi zamejijo bolezen.
Kot pravi Marija Ignjatović, bolnike glede na izvide razdelijo v tri skupine: v prvi so bolniki z lokalno omejeno ali napredovalo boleznijo, ki so primerni za takojšnjo operacijo, v drugi skupini so bolniki, ki bi bili potencialno lahko operirani, a potrebujejo predhodno zdravljenje s kemoterapijo, v tretji skupini pa so bolniki, pri katerih je bolezen toliko napredovala, da operacija ne bi bila smiselna, ampak bi jim naredila celo dodatno škodo, zato so zdravljeni samo s kemoterapijo.
Foto: Marija Ignjatović, spec. internistične onkologije
| »Danes se za vsakega bolnika odločamo o zdravljenju na multidisciplinarnem konziliju in zelo pozorno izbiramo bolnike, ki so primerni za operacijo oziroma za predoperativno zdravljenje s kemoterapijo ali samo s kemoterapijo brez operacije. Operacija je zelo zahtevna in jo spremlja veliko zapletov, zato je pomembno, da operiramo samo primerne bolnike. Bolnike, ki z operacijo ne bi ničesar pridobili, bi z operacijo samo oddaljili od nujno potrebnega sistemskega zdravljenja, saj je okrevanje po operaciji dolgo, še zlasti, če se pojavijo zapleti.«
|
Predoperativno zdravljenje
Predoperativno (neoadjuvantno) sistemsko zdravljenje s kemoterapijo je odvisno od starosti, kondicije in bolnikovih pridruženih bolezni. Kot pove dr. Ignjatović, je najučinkovitejša »kombinacija treh citostatikov, da zmanjšamo tumorsko tkivo in bolnika pripravimo za operacijo. Če je ta kombinacija prehuda, izberemo kombinacijo z dvema citostatikoma, redko pa samo z enim, saj je takšna kemoterapija manj učinkovita.«
Kirurški poseg možen za vse več bolnikov
Danes je kirurgija močno napredovala in če je bilo še pred nekaj leti možno operirati samo bolnike, ki so imeli bolezen omejeno izključno na trebušno slinavko, je zdaj to drugače. Po sogovornikovih besedah lahko zaradi predoperativnega zdravljenja s kemoterapijo in obsevanjem kirurško odstranijo tudi tumorje, ki sprva niso operabilni, tudi tiste, ki se obraščajo okoli velikih žil v trebuhu, saj to omogoča razvoj žilne kirurgije in žilnih rekonstrukcij. Tudi to je pripomoglo k zvišanju odstotka operiranih bolnikov. Če so jih še pred petimi leti lahko operirali do dvajset odstotkov, jih danes po zaslugi napredka že 25 do 30 odstotkov, kar je zelo velik strokovni uspeh, tudi v mednarodnem merilu, pove prof. dr. Trotovšek.
Naraščanje odstotka operiranih bolnikov je zelo pomemben podatek, saj imajo bolniki, ki so operirani, daljša preživetja.
»Za nas je zelo pomembno tudi to, kako kakovostno živijo bolniki, ne le kako dolgo. Izkušnje kažejo, da včasih bolniki bolje živijo, če jim ponudimo paliativne tehnike in obravnavo. Tako so tudi krajši čas in manj pogosto v bolnišnici, kar ni nepomembno.«
Kirurgija trebušne slinavke je sicer zelo zahtevna, operacije so zelo obsežne in s seboj nosijo številne pooperativne zaplete.
»Do 40 odstotkov bolnikov ima različne težave po operaciji. Najpogostejši zapleti so popuščanje anastomoz (kirurška spojitev dveh odrezanih delov, op. a.), ognojki ali abscesi, sepsa, vnetje potrebušnice. Tudi zato je potrebno za vsakega pacienta posebej pretehtati koristi in tveganja, ki jih prinaša operativni poseg.«
Whipplova operacija kirurški standard
Pri bolnikih z rakom glave trebušne slinavke, ki jih je največ (70%) je standardni poseg cefalična pankreatoduodenektomija z ali brez odstranitve dela želodca. V kolikor je potrebno odstraniti del želodca, sledi rekonstrukcija prebavne cevi po Whipplu, kar je dolgo predstavljalo zlati standard. »Gre za izjemno obsežno operacijo, pri kateri odrežemo glavo trebušne slinavke, del želodca, cel dvanajstnik, žolčnik, žolčne vode do skupnega jetrnega voda, prvi zavoj tankega črevesa in pripadajoče bezgavke. V nadaljevanju moramo nato narediti nove povezave v prebavni cevi. Pri tem moramo narediti številne anastomoze in prav te so, kot rečeno, najpogosteje tudi vzrok za poznejše zaplete.«
V zadnjem času predvsem manjše tumorje operirajo tako, da ohranijo pilorus ali vratarja želodca. »Prednost tega posega je, da ohranimo ves želodec, s tem pa tudi prostor, kamor najprej pride zaužita hrana in kjer se začnejo prve stopnje prebave. Ker je vratar ohranjen, spušča hrano iz želodca počasi in hrana ne priteče naravnost iz požiralnika v črevo, z namenom preprečitve tako imenovanega dumping sindroma. Do njega pride, ko hrana iz želodca prehitro pride v črevo, posledica pa je lahko hiter porast sladkorja v krvi in zelo slabo počutje, podobno hiperglikemiji. Če je želodec ohranjen, se to ne zgodi, zato so tovrstne operacije boljše, onkološki princip pa se še vedno ohranja, kar je pomembno. Vendar se mora kirurg vedno odločiti glede na potrebe oziroma obseg bolezni, saj je kirurški poseg edina možnost zazdravitve in daljšega preživetja ta hip. Dejstvo je, da se kljub velikemu napredku kirurgije rezultati zdravljenja raka trebušne slinavke v zadnjih desetletjih le malo in počasi izboljšujejo.«
Po operaciji bolniki brez zapletov ostanejo v bolnišnici še sedem do deset dni. To je namreč obdobje, v katerem se najpogosteje zgodijo pooperativni zapleti, kadar do njih pride. Kot pravi sogovornik, noben zaplet praviloma ne nastane zaradi enega samega dejavnika, ampak je vedno posledica verige dogodkov.
Cilj zdravljenja je pri vseh bolnikih, ki so operirani, ozdravitev, povesta sogovornika in dodata, da se petletno preživetje izboljšuje, četudi počasi. Če je bilo pred dvajsetimi leti petletno preživetje 5-odstotno, se je zdaj podvojilo.
Robotska kirurgija tudi pri raku trebušne slinavke
V kirurgiji se vse bolj uveljavlja robotska kirurgija. Vpeljujejo jo tudi v posege na trebušni slinavki.
Kot pravi prof. dr. Trotovšek, »pri nas že tretje leto teče robotski program, ki ga izvaja dr. Miha Petrič in izvedenih je bilo že več kot 40 posegov. Opažamo nesporne prednosti, a tudi nekatere slabosti tovrstnih posegov. Po minimalno invazivnem posegu so bolniki prej na nogah, praviloma tudi prej začnejo uživati hrano, vendar pa tudi po tem posegu v trebuhu naredimo enake – zelo velike in radikalne – spremembe na prebavni cevi, in te so kljub minimalno invazivnemu postopku za bolnika zelo invazivne.«
| 
Foto: Dreamstime
|
»Za poseg z robotsko tehnologijo moramo res skrbno izbrati bolnike, saj vsi bolniki niso primerni zanj. Čeprav smo šele na začetku, pa beležimo dobre rezultate in glede na razvoj tehnologije in umetne inteligence verjamem, da ima svetlo prihodnost in jo bomo tudi sami zagotovo razvijali naprej.«
Zdravljenje razsejanega raka
V zadnjem času odločitev o sistemskem zdravljenju napredovalega ali razsejanega (metastatskega) raka trebušne slinavke vse bolj sloni na molekularni diagnostiki. »Iščemo različne biološke označevalce oziroma biomarkerje, vsakega bolnika pa napotimo tudi v ambulanto za onkološko genetiko. Če se izkaže, da imajo izraženo denimo t.i. mikrosatelitno nestabilnost, so primerni kandidati za zdravljenje z imunoterapijo. Če se izkaže, da imajo gen BRCA pozitiven in ob zdravljenju s kemoterapijo na bazi platine dosežemo kontrolo bolezni, so potem primerni kandidati za t.i. vzdrževalno terapijo s tarčnim zdravilom. Resda govorimo o določenih bolnikih, saj vsi tega gena nimajo pozitivnega, a so to kljub temu zelo pomembni premiki na bolje,« pojasnjuje dr. Ignjatović.
Pomen dodatne podpore bolnikov
Trebušna slinavka je žleza z notranjim in zunanjim izločanjem, zato imajo bolniki po njeni delni ali popolni odstranitvi praviloma težave tako z uravnavanjem krvnega sladkorja kot s prebavljanjem maščob. Posledično morajo hoditi na redne kontrolne preglede k diabetologu, predpišejo pa jim tudi kreon, ki nadomešča prebavne encime. Po besedah sogovornice je nadvse pomembna tudi ustrezna prehranska podpora, še zlasti ob diagnozi, da bolniki zmorejo dolgotrajno in naporno zdravljenje ter predvsem preprečijo naglo hujšanje, ki je pri tej bolezni še posebej prisotno.
Vzrok za nastanek raka trebušne slinavke ni znan. Največji dejavnik tveganja je
starost. Največja pojavnost tega raka je pri moških, starih 65-69 let in pri ženskah v starosti 75-79 let.
Večina
rakov trebušne slinavke (> 80 %) nastane zaradi somatskih mutacij,
ki se pojavijo sporadično. Le majhen odstotek je posledica podedovanih
mutacij (najpogostejše genetske mutacije so različice BRCA2).
Družinska anamneza
raka trebušne slinavke povečuje tveganje, vendar ne pomeni, da boste
zagotovo zboleli. Približno 5-10 % bolnikov z rakom trebušne slinavke
ima bližnje sorodnike, ki so prav tako zboleli za rakom.
Poznavanje družinske anamneze vam omogoča, da sprejmete proaktivne ukrepe, kot so redni pregledi in prilagoditve življenjskega sloga. Zato se informirajte, spoznajte svoje tveganje in ustrezno ukrepajte.
Pri sporadičnem raku trebušne slinavke so glavni dejavniki tveganja tobak, okužba z bakterijo Helicobacter pylori in prehranjevalne navade (veliko rdečega mesa, uživanje alkohola, malo sadja in zelenjave), prekomerna telesna teža/debelost in sladkorna bolezen tipa 2). Kronični pankreatitis (vnetje trebušne slinavke) je prav tako eden od dejavnikov tveganja.
Podatki za zadnje desetletje kažejo, da incidenca raka trebušne slinavke pri osebah, mlajših od 55 let, narašča hitreje kot pri starejših od 55 let, prav tako pa hitreje pri ženskah kot pri moških. Čeprav je število primerov v mlajših starostnih skupinah majhno, negotovi vzroki za to povečano pojavnost kažejo, da je treba epidemiologiji raka trebušne slinavke posvetiti še več pozornosti.
Nosite vijolično, širite upanje!
Vsako leto tretji četrtek v novembru, 21. 11. 2024, se na svetovni dan raka trebušne slinavke svet obarva v vijolično v podporo boljšemu zdravljenju, zgodnji diagnostiki in raziskavam.
V zadnjih 40 letih se je stopnja preživetja pri večini drugih vrst raka povečala, ne pa tudi pri raku trebušne slinavke. Zato je tako pomembno, da pri tem sodelujemo vsi.
| 
Foto: Dreamstime
|
Oblecite se v vijolično barvo, spoznajte dejavnike tveganja, širite informacije o nevarnostih raka trebušne slinavke, pridružite se dogodku o ozaveščanju, darujte.
SKUPAJ SMO V TEM!
Piše: Maja Južnič Sotlar