Kot še pove dr. Kikec, gastroenterologi opažajo, da imajo bolniki, ki zbolijo za rakom požiralnika, veliko skupnega. »Pogosteje zbolevajo moški – celo do petkrat pogosteje kot ženske – v starosti nad 40 let, ki imajo izrazito nezdrav način življenja. Predvsem želim izpostaviti kajenje in zlorabo alkoholnih pijač. Kombinacija obeh povzroča celo do 25-krat večjo verjetnost, da bo ta oseba dobila raka požiralnika, kot če kadi, a ne pije.

Za vse rake velja, da je njihovo zdravljenje lažje, krajše in izgledi za dolgotrajnejše preživetje boljši, če jih odkrijemo v zgodnjem obdobju oziroma stadiju. Prav zato je dobro poznati simptome, ki nakazujejo na posameznega raka. In kateri so najočitnejši pri raku požiralnika?

Diagnostični postopek se začne pri gastroenterologu, in sicer kot razlaga dr. Kikec, je najprej na vrsti endoskopski pregled (gastroskopija), med katerim zdravnik pregleda požiralnik in odvzame vzorec sumljivega tkiva. Ko patohistolog potrdi, da gre za raka požiralnika, mora hitro slediti dodatna diagnostika oziroma tako imenovane zamejitvene preiskave. Z njimi vidijo, koliko je bolezen že napredovala: ali je omejena na sluznico stene požiralnika, se je  mogoče že razširila v globlje plasti požiralnika, v lokalne bezgavke ali pa je prisotna tudi že v pljučnem tkivu. Vrašča lahko v katero od bližnjih žil ali so morda prisotni zasevki v oddaljenih organih. »To ugotovimo z diagnostičnimi postopki, kot je endoskopski UZ, ki je najbolj natančen za določanje, kako globoko vrašča tumor v steno požiralnika. Poleg tega naredimo vselej še CT prsnega koša in trebuha, da vidimo, če se je bolezen razširila v prsne in/ali trebušne organe. Pri tem raku pa bolniki vedno opravijo še preiskavo s PET-CT. Ta pokaže še morebitno prisotnost zasevkov, ki jih ostale preiskave ne prikažejo. Šele ko imamo pred seboj izvide vseh naštetih preiskav, je bolnik predstavljen na multidisciplinarnem konziliju, ki odloči, katero zdravljenje je za posameznega bolnika najustreznejše. Konzilij sestavljajo internist onkolog, torakalni kirurg in radioterapevt.«

Zdravljenje je odvisno od stadija

Sodobno zdravljenje raka je personalizirano, kar pomeni, da je prilagojeno posameznemu bolniku glede na značilnosti njegovega tumorja. Izbor in potek zdravljenja je v veliki meri odvisen od stadija, v katerem je bila bolezen diagnosticirana.

Če je bolezen odkrita v prvem, torej zelo zgodnjem stadiju, ko je zajeta samo sluznica požiralnika, za zdravljenje včasih zadošča endoskopski poseg. »Z gastroskopom vstopimo v požiralnik, s posebno zanko zajamemo tumor in ga odrežemo ali ga izrežemo s posebnim nožem. Bolnik je praktično ozdravljen, preživetje pa zelo visoko. Če sega rak v globlje plasti, a je še vedno operabilen (ga je možno kirurško odstraniti), se konzilij odloči za najustreznejši potek in obliko zdravljenja. Najpogosteje bolnika zdravimo najprej s kemoterapijo, obsevanjem in nato kirurškim posegom, po njem pa bolnik lahko, če je to potrebno, prejme še nekaj ciklusov kemoterapije. Zdravljenje pred kirurškim posegom ima veliko prednosti, saj se tumor praviloma zelo zmanjša, zato ga je laže operirati,« razlaga dr. Kikec.

Če pa je bolnikova bolezen odkrita v neoperabilnem stadiju, jo zdravijo s kemoterapijo, radioterapijo, tarčnimi zdravili, vse bolj pa se uveljavlja tudi imunoterapija. Ta je namenjena bolnikom, ki imajo izražene natančno določene markerje, pomembno pa je tudi njihovo splošno telesno stanje.

Pomen prehranske podpore

Ustrezna prehranska podpora je pri vseh rakih prebavil zelo pomembna, zato tudi rak požiralnika ni nobena izjema. Pri tem raku bolniki zelo kmalu v poteku bolezni začnejo izgubljati telesno težo, saj zaradi bolečin pri požiranju in oteženega požiranja pojedo manj, kot bi sicer.

Kot pove dr. Kikec, bolniki pogosto lahko uživajo samo še tekočino. »V takih primerih je prioriteta, da čim prej vzpostavimo normalen prehod za hrano. Bolniku lahko pomagamo z vstavitvijo nazogastrične sonde, ki pa je za bolnika zelo moteča. To je lahko le kratkotrajna rešitev, za daljši čas je mnogo bolj primerna vstavitev perkutane endoskopske gastrostome oziroma PEG. To je kratek in za bolnika povsem neboleč poseg (bolnik je uspavan), med katerim s pomočjo gastroskopa skozi trebušno steno vstavimo prehranjevalno cevko v želodec. Po smernicah lahko PEG naredimo, kadar bolnik vsaj 14 dni ne more normalno jesti. Včasih je požiralnik neprehoden za gastroskop in vzpostavitev PEG ni izvedljiva. Takrat vstavijo v želodec hranilno sondo kirurgi z manjšim operativnim posegom«.

»Dober prehranski status je pogoj za uspešno zdravljenje rakavih bolnikov. Ti bolniki potrebujejo ogljikove hidrate, beljakovine, maščobe ter seveda vitamine in mikrohranila. Pri bolnikih z rakom požiralnika redkeje uvedemo tako imenovano parenteralno prehrano, pri kateri se hranila dovajajo neposredno v veno,« pove sogovornik in ob tem jasno poudari tudi nesmiselnost in celo škodljivost shujševalnih diet, ki jih za te bolnike predpišejo laični strokovnjaki. »Nujno je prav nasprotno, torej skušamo vzpostaviti anabolni mehanizem, da telo s kakovostno hrano pridobiva na telesni teži, saj na ta način lažje prestane zelo zahtevno zdravljenje.«
Tako PEG kot parenteralna prehrana sta mišljena oziroma želena kot začasna ukrepa, saj je glavni cilj vzpostaviti normalno prehransko pot, še doda dr. Kikec.

Moč paliativne oskrbe

Pri raku požiralnika se lahko bolnikom kakovost življenja hitro poslabša, predvsem na račun tega, ker ne morejo več normalno jesti, imajo bolečine pri požiranju, so lačni, bruhajo … Prav zato se zdravniki z vsemi ukrepi trudimo vzpostaviti pogoje za čim bolj kakovostno življenje in zdravljenje, pove sogovornik. S sodobnimi medicinskimi ukrepi je možno narediti marsikaj in spodbudno je, da lahko konkretno pomagajo vse več bolnikom, žal pa je še vedno pri nekaterih bolezen močnejša in gre svojo pot, ko specifično onkološko zdravljenje ni več možno niti smiselno, saj bi z njim povzročili več škode kot koristi. Takrat pride v poštev paliativna oskrba, ki je usmerjena v lajšanje vseh simptomov in znakov, ki jih bolnik ima, ter v pomoč svojcem obolelega.

Dr. Kikec razlaga, da je paliativna oskrba, zlasti zgodnja, v veliko pomoč pri obravnavi bolnikov z rakom požiralnika. »V Splošni bolnišnici Slovenj Gradec imamo velik privilegij, saj imamo paliativni tim, ki je specializiran za ustrezno oskrbo bolnikov in z njim zelo dobro sodelujemo tudi v naši onkološki ambulanti. Predstavimo jim vse bolnike, ki imajo diagnosticirano metastatsko obliko raka, tudi če še nimajo težav in simptomov, ki so značilni za njihovo bolezen, denimo slabost, bruhanje, bolečine. Zdravnica vsakega pregleda in skupaj z bolnikom in svojci naredi načrt. Bolnik in njegovi svojci dobijo vse potrebne informacije in kontaktne podatke, kam se lahko obračajo ob težavah. Zaradi vsega naštetega je tudi nam, ki se ukvarjamo z onkološkim zdravljenjem, mnogo lažje. Želim si, da bi vsi bolniki imeli tako oskrbo. Za bolnika, svojce in osebje so v takem načinu dela same dobrobiti.

Napisala Maja Južnič Sotlar, KOLOSKOP Pomlad 2025