Člani PRIPOROČAMO – KNJIGA & ŽIVLJENJSKA ZGODBA:
BELO SE PERE NA DEVETDESET
Avtorica: Bronja Žakelj
Življenje Bronji Žakelj ni prizanašalo. Ko je bila stara 14 let, ji je za rakom želodca umrla mama. Po mamini smrti je sledila tišina, o njej se doma z očetom niso več pogovarjali, zato pravi, da za mamo ni žalovala, da njene smrti ni izžalovala.
Pri 20 je še sama prvič zbolela za rakom na bezgavkah (Hodgkin).
»Težko je gledati nekoga, ki ga imaš rad, kako leži v bolnišnici, na blazini, polni izpadlih las. Težko je to gledati, vem, posebno če ne verjameš, da bo enkrat bolje. In morda sem prav zato toliko bolj morala verjeti sama. Ker jih ni bilo veliko, ki so zares verjeli, ker ni bilo mame, ki bi me držala za roko in rekla, da bo vse še dobro, ker je bila Dada (babica) že stara in je komaj zmogla do Zaloške. Ker nisem imela nobene potuhe, nobenega pomilovanja. Morda sem prav zato sama tako dobro kot nikoli prej in nikoli kasneje neverjetno ostro vedela, kaj hočem. Tako trdno sem bila prepričana vase, da mi tega nihče ni mogel vzeti. Tudi ko sem enkrat nehote slišala, kako govorijo, da zdravljenje zame menda nima več pomena. Da se je rak razširil pod prepono. Da je vsega konec, da je bolje, da ta konec pride brez igel v žilah, brez ponižujočega umiranja za starimi zidovi Onkološkega inštituta. Seveda so bile to besede, ki so bolele in plašile in zaradi katerih me je bilo na trenutke neskončno strah. Tudi zaradi njih sem včasih jokala z obrazom, tesno zaritim v blazino svoje postelje, ali pa spraševala svojega fanta Urbana, kaj bo, če zares umrem. Vendar pa se vseeno nikoli niso preveč globoko zarile vame. Nikoli me niso ohromile in zaradi njih se nikoli nisem počutila manj živo. Ovila sem se v svoj svet, ki me je ščitil in branil in ki ni dopuščal močnih dotikov z drugega sveta. Ne nežnih in ne grobih. Besede "Drži se!” in "Bodi močna!” so plavale mimo mene, prav tako kot tiste "Konec je z njo”. Izklopila sem se in sama v sebi nosila življenje. Tako močno in svetlo, da je ni bilo sile, ki bi ga lahko iztrgala iz mene. – Bronja Žakelj
Tik pred izidom njenega prvenca
Belo se pere na devetdeset leta 2018 je ponovno dobila diagnozo raka, melanoma in raka trebušne slinavke. Takrat je bila tudi sama mama - sinu in hčerki, ki je bila podobnih let, kot ona, ko je izgubila mamo. Zdravljenje je bilo naporno, težko, boleče. A se je obakrat pozdravila.
»Ležala sem na intenzivni, jokala pa nisem zaradi še enega raka, ampak ker me je tako zelo bolelo. Taka diagnoza namreč narekuje zelo obsežno operacijo, gre za rekonstrukcijo prebavne poti, saj so mi odstranili glavo trebušne slinavke, žolčnik, žolčevode, dvanajstnik, 22 bezgavk … Dobivala sem sicer močne protibolečinske terapije, ampak mene je res strašno bolelo. Ko sem se dvignila, ko sem poskušala narediti kak korak, sem izgubljala zavest, potem sem začela bruhati še blato, več kot teden dni nisem smela popiti niti kaplje vode. To so bili res težki dnevi, k sreči pa sem imela ob sebi ljudi, ki so razumeli tudi moj jok in ki so mi pustili jokati. Težko je namreč, če ti bolečine nekdo ne pusti, če se moraš delati pogumnega in močnega, samo da tisti na drugi strani lahko zdrži.« - iz intervjuja z Rebeko Kraševec za Siol.net, marec 2024
Izgub v njenem življenju ni bilo malo. Ko jih je imela 23, se je v gorah smrtno ponesrečil njen mlajši brat Rok, s katerim sta bila zelo povezana. Njegovo smrt je občutila kot amputacijo, izguba jo je fizično bolela, potrebovala je samoto, veliko je hodila, sprehajala bratovega psa.
»Vedela sem, da moram žalovati po svoje. Ne glede na to, kaj bodo rekli drugi, vseeno mi je bilo, kaj bodo rekli drugi.« - Bronja Žakelj
Pri 29 letih je odšla še babica Dada, mamina mama, ki je bila pomemben del Bronjinega življenja - nekdo, ki ji je po mamini smrti dajal varnost in toplino.
»To je bila edina smrt, pri kateri sem bila lahko res zraven. Jaz sem Dado držala v svojem naročju. Tako kot je ona mene držala v naročju, ko sem jaz prišla na svet, sem jaz držala njo, ko je s tega sveta šla.« - Bronja Žakelj
Belo se pere na devetdeset je avtobiografski roman, ki ga je pisala več let po spominu. V pomoč so ji bili tudi dnevniki, ki jih je začela pisati že kot otrok in pisma. Pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni.
Knjiga, ki je bila prodana že v več kot 21 tisoč izvodih in za katero je avtorica prejela nagrado kresnik, bo kmalu – premiera je napovedana za leto 2025 - dobila tudi filmsko upodobitev pod režisersko taktirko Marka Naberšnika.
| Bronja Žakelj je mama, sestra, hčerka, pogumna in srčna ženska, ki je 2-krat preživela raka, novinarka in pisateljica. Leta 2019 je prejela Delovo književno nagrado kresnik za svoj prvenec Belo se pere na devetdeset, za katerega pravi, da se je trudila približati resnici, svoji resnici.
|
»Vedno sem verjela, da za vse težave obstaja rešitev. Mora. Vsaj ena. In da bolezen, tudi če gre za raka, še zdaleč ne pomeni konca. In da to še zdaleč ni najhujša stvar, ki te lahko doleti.«
Verjamemo, da bo njena zgodba navdahnila marsikoga.
 | Vabljeni bolniki z raki prebavil, svojci, prijatelji, zdravstveni delavci in ostali, ki se vas je ta bolezen dotaknila, da se udeležite brezplačnega dogodka v soboto, 12. oktobra 2024 s pričetkom ob 9.00 uri v M hotelu v Ljubljani.
|
Več o dogodku si lahko preberete
TUKAJ. Na dogodek se lahko prijavite
TUKAJ.
Katero knjigo pa bi priporočili vi?
Pošljite nam kratek opis na zdruzenje@europacolon.si in z veseljem ga bomo objavili na spletnih straneh združenja.