Naredi korak k boljši kakovosti življenja bolnikov z raki prebavil in svojcev

Člani SOUSTVARJAMO

Potopis: Zelenortski otoki

Avtorica besedila in fotografij: Nada Lomovšek

Kičasto lepe fotografije neskončnih belih plaž, turkizno zelenega in kristalno čistega morja, pisani čolni domačinov in palme, ki segajo do neba. Tole bi šla rada pogledat. V življenju je pač tako, da »človek obrača, bog pa obrne« in moje potovanje na afriške Karibe, se je zamaknilo za sedem let. V letu 2019 se je vse poklopilo in vsi planeti so stali v ravni vrsti, zato sem se odločila, da zdaj pa grem.

Pozno zvečer smo se na letališču v Bergamu vkrcali na letalo in poleteli proti Espargosu, glavnemu mestu otoka Sal. Nočni let je trajal sedem ur. Nad Atlantikom smo padali iz ene turbolence v drugo in sredi noči pristali na trdnih tleh. Dolg aplavz za posadko in globok izdih nas potnikov.

Zelenortski otoki ali Cabo Verde predstavljajo najzahodnejšo točko Afrike. Ime so dobili po Zelenem rtu, ki je na skrajnem zahodu Afrike in leži v današnjem Senegalu. Sestavlja jih deset vulkanskih otokov, ki so del Makronezijskega arhipelaga. V 15. stoletju so jih nenaseljene odkrili Portugalci. Ker so vulkanskega izvora so bili brez flore in favne. Portugalci so jih naselili in skozi stoletja ozelenili. Na otokih ni naravne pitne vode, zato vso pridobivajo s posebnimi postopki iz morske vode.

Sčasoma so postali Zelenortski otoki glavno središče za trgovino s sužnji. Nekatere študije kažejo, da so iz Afrike prodali vsaj 12 milijon sužnjev. Bili so brezpravna delovna sila v Novem svetu, ki so jo potrebovali kolonizatorji na plantažah bombaža, sladkornega trsa in banan. Ko takole sediš na rajski plaži in zreš v turkizno modrino Atlantika, si težko predstavljaš, koliko groznih in tragičnih življenjskih zgodb se je tu odvilo.

Morda je glasbena zvrst morna (zelo podobna portugalskemu fadu) nastala prav zato, da je na svojski način izražala bolečino, domotožje in revščino. Najbolj znana pevka je bila Cesaria Evora, ki se je rodila na Zelenortskih otokih leta 1941. Živela je v hudi revščini in po smrti očeta je, že pri 16ih letih, začela prepevati v lokalnih beznica, da je pomagala materi preživljati številno družino. Znana je bil tudi po tem, da je vedno nastopala bosa. Med koncerti je kadila in pila, zato se jo je oprijel vzdevek Barefoot Diva Cize (bosonoga kraljica). Prejela je številna priznanja, tudi Gremmya leta 2004. Umrla je leta 2011, stara 70 let.

Santa Maria

Je mesto v južnem delu otoka Sal. Ustanovljeno je bilo leta 1830 za proizvodnjo soli, ki so jo v večini izvažali v Brazilijo. Ko je izvoz upadel sta belgijska industrijalca zgradila prvi hotel in od leta 1986 je postal turizem glavna gospodarska panoga. Mi smo se nastanili v hotelu Crioul, ki ga obdajajo visoke palme. Nedaleč stran pa je bela peščena plaža in turkizni Atlantik.

Ponta Preta – raj za kajtarje, deskarje in surfarje

Nahaja se na jugozahodnem delu otoka Sal in je osupljiv rt, ki je izjemno priljubljen med turist, zaradi posebnega ekosistema in je naravni rezervat z obilo morskega življa. Ponta Preta je znana tudi po idealnih pogojih za srfanje, kajtanje in deskanje. Valovi v Ponta Preti so eni najzahtevnejši na svetu, saj so visoki tudi pet metrov. Močan veter v kombinaciji z lomljenjem grebena ustvarja odlične pogoje za izkušene deskarje in kajtarje. Tu se je odvijalo kar 

nekaj svetovnih prvenstev in drugih dogodkov. Do nje prideš iz Santa Marie po mivkasti obali in mimogrede občuduješ tudi kakšno morsko želvo, ki hiti v vodo.

Espargos

Glavno mesto otoka Sal in mednarodno letališče, ki ga je dal zgraditi Musolini leta 1939. Ime je dobilo po velikih plantažah špargljev, ki rastejo v okolici. Zelo zanimive so stenske poslikave – murali, ki prikazujejo življene domačinov.

Pedra de Lume

Na vzhodni obali Sala so rudniki soli. V luni podobnemu kraterju ugaslega vulkana se morska voda spremeni v sol. Barve solin so nadrealistične. Bele in svetlo rožnate soline so v kontrastu z rjavimi solnimi gorami in modrino neba.

Monte grande

Ime pomeni velika gora. S 405 m je najvišja točka otoka. Je zaščitena krajina zaradi svoje geološke sestave in blazinastih tvor lave.

Tera Boa – dobra zemlja

Območje je prava afriška puščava. Do kjer seže pogled, vidiš samo pesek. Pokrajina je osupljiva, da tako od blizu občuduješ naravo in afriški vetrič. Nekje v daljavi pa ustvarja občutek fatamorgane.

Palmeira

Je majhno in barvito ribiško mestece, kjer ribiški čolni vsak dan zapuščajo dok. Domačini lovijo ribe na črnih koralnih pečinah vzdolž zahodne obale. Celo majhni otroci, stari 5 let, pomagajo loviti večerjo.

Shark Bay

Zaliv morskih psov je eno od naravnih čudes otočja. Kraj je znan po izjemni interakciji z limonastimi morskimi psi. S primerno obutvijo in nekaj minutami hoje po plitvini, lahko na obzorju občuduješ te velike plenilce. Dolgi so med 2 in 3 metre in tehtajo tudi 100 kg, vendar so za ljudi povsem nenevarni. Če imaš srečo pa mladiči švigajo v plitvini med nogami obiskovalcev.

Buracona – Blue Eye

Je v bistvu naravni bazen, ki ga je ocean oblikoval v kamnine lave. Ko svetloba zadene ta naravni bazen pod pravim kotom, se barva vode spremeni v čarobno turkizno modro in je videti kot »modro oko«. Lahko se kopate v naravnem bazenu, vendar je v vetrovnih dneh lahko nevarno. Veter ustvarja visoke valove, ki udarjajo ob stene na bazenom.

Kaj napisati za zaključek?

Otoki so čarobno lepi. Turkizna barva Atlantika te osupne. Neskončne bele plaže ti ukradejo srce. Pa vendar, ni vsepovsod tako lepo. So predeli, kjer živijo ljudje v izjemni revščini. Tja turistov lokalni vodiči niti ne peljejo, ker je nevarno. Samo od daleč se da slutiti, kako so videti te favele. Bivališča zbita iz pločevine in kartona, brez pitne vode in kanalizacije. Nekaj koz se steguje po zadnjih osušenih listih na vejah grmičevja. Otroci v umazanih in strganih ostankih obleke na sebi. Še večji problem so smeti in plastika, ki ju stalni vetrovi prinašajo z morja na obalo. Ujamejo se na kamnih, suhih rastlinah, ograjah in kazijo lepoto narave. Stalno jih pobirajo, vendar je tega toliko, da je vse skupaj Sizifovo delo.