ŽIVLJENJE PO RAKU
Vračanje na delo je lahko zahtevnejše od samega zdravljenja
Za rakom pri nas vsako leto zboli preko 16 tisoč ljudi in med njimi je vse več tistih, ki jih je bolezen doletela sredi delovnega procesa in nimajo še pogojev za starostno upokojitev. Ti bolniki se bodo po končanem zdravljenju vrnili na delovno mesto. Zdravljenje raka se zelo razlikuje po dolžini in obsegu, zato so ljudje po zaključenem zdravljenju v zelo različni zdravstveni kondiciji. Posledično se nekateri lahko takoj vrnejo na svoje delovno mesto za polni delovni čas in brez prilagoditev, medtem ko drugi zaradi posledic zahtevnega zdravljenja tega več ne morejo in potrebujejo različne ustrezne prilagoditve, razlaga Darja Molan iz Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna.
»Po zaključenem zdravljenju je težava v tem, ker se med zdravljenjem ukvarjaš primarno s svojo boleznijo in ne razmišljaš o tem, kako bo, ko se boš vrnil na delo, zato se človek v trenutku, ko se bolniški dopust izteče, lahko znajde v veliki stiski. Za njim je težko zdravljenje, za katerega ne ve, ali je bilo uspešno, močno je prisoten strah pred ponovitvijo bolezni, sooča se s posledicami zdravljenja. V ospredje stopi negotovost, kaj ga čaka ob vrnitvi na delo. Tu je zelo pomemben tudi delodajalec in odnosi na delovnem mestu, narava dela in njegovi pogoji,« razlaga sogovornica, ki zagovarja individualen pristop in načrt vračanja na delo.
»O vračanju na delo bi se morali pogovarjati že med zdravljenjem. To ne pomeni, da se takrat že naredi konkreten načrt, ampak da ima pacient pred sabo tudi zavedanje, da se bo nekega dne vrnil, saj je na ta način šok ob pozivu na delo bistveno manjši ali pa ga sploh ni.«Možnosti je veliko
Kot pove Darja Molan, je veliko različnih možnosti vračanja na delo in vloga zgodnje poklicne rehabilitacije je, da se posamezniku vse te možnosti predstavijo.
Foto: osebni arhiv
|
»Ko poznaš vse možnosti, se tudi lažje odločiš, kaj ti najbolj ustreza. Še ena pozitivna plat tovrstne rehabilitacije pa je, da v njej sodeluje tudi zdravnik medicine dela. Ta glede na bolnikovo delovno mesto naredi oceno preostale delovne zmožnosti, na kateri temelji načrt vračanja na delo. Z njim poleg bolnika seznanijo še delodajalca, ki je tudi lahko del ekipe poklicne rehabilitacije. Na ta način je bolnik, ki se vrača na delovno mesto, pod občutno manjšim stresom, saj bo natančno vedel, kdaj se mu bo zaključil bolniški dopust, kdaj bo nastopil delo, za koliko ur, koliko in katere omejitve bo imel na delovnem mestu ipd.«
|
Če se bo pri bolniku pričakovalo, da njegovo delovno mesto po zaključenem zdravljenju ne bo več ustrezno in ga ne bo več zmogel opravljati tako kot pred boleznijo (potreboval bo krajši delovni čas, prilagoditve na svojem delovnem mestu, drugo delovno mesto ali poklica ne bo mogel več opravljati), je naloga zgodnje poklicne rehabilitacije, da se v načrt napiše, da mora bolnik na ZPIZ-u začeti postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. V okviru tega so možne dolgoročne prilagoditve delovnega mesta, ker preostala delovna zmožnost ni več takšna, kot je bila. Tam se nato določi preostala delovna zmožnost, ki vključuje naslednje možnosti:
- Skrajšani delovni čas od polnega: delo za 4, 5, 6 ali 7 ur.
- Prilagoditve delovnega mesta s stvarnimi omejitvami: npr. omejitev dvigovanja nad 5 kg, dopoldanski/popoldanski čas, brez nočnih izmen, vikendov … ali premestitev na drugo delovno mesto v krajšem ali polnem delovnem času.
- Poklicna rehabilitacija: To je izbirna pravica, ki je namenjena zavarovancem, mlajšim od 50 let in za krajši delovni čas od polnega, ali mlajšim od 55 let, če se bo na koncu delovno mesto prilagodilo za polni delovni čas. Možnosti poklicne rehabilitacije so:
- prilagoditev delovnega mesta s tehničnimi pripomočki, ki olajšajo delo (računalnik, miška, dvižna miza, stol, dvigalo ipd.)
- izobraževanje za nov poklic oziroma prekvalifikacija, ki lahko poteka ob delu, v prostem času ali v polnem obsegu.
- Invalidska upokojitev: če je preostala delovna zmožnost zmanjšana za več kot pol in bolnik nima več preostale delovne zmožnosti, se predlaga, da se invalidsko upokoji. Pomemben podatek pri tem je, da ta ukrep ni dokončen in se ga lahko na željo upokojenca spremeni. V tem primeru se vnovič sproži postopek (vloga obrazca IZ-1), a zdaj že bivši upokojenec si mora poiskati novo službo.
Vloga za postopek
Če bolnik potrebuje dolgoročne prilagoditve na delovnem mestu, mora preko osebnega zdravnika oddati obrazec IZ-1 za uveljavljanje pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja (če bolnik nima izbranega osebnega zdravnika, postopek lahko sprožijo v ambulanti za neopredeljene paciente). Bolnik ga lahko odda tudi sam, pojasnjuje Darja Molan, le na obrazec mora napisati ime osebnega zdravnika in zdravstveni dom, v katerem deluje.
»Ta obrazec je namreč namenjen temu, da ZPIZ od osebnega zdravnika pridobi medicinsko dokumentacijo. V nadaljevanju mora ZPIZ pridobiti še delovno dokumentacijo, nato pa tako bolnik – vlagatelj kot delodajalec izpolnita vsak svoj obrazec (DD-2 in DD-1), ki se nanašata na delovno mesto in ju pošljeta na ZPIZ. Ko je vsa navedena dokumentacija zbrana, se uvede postopek in v štirih mesecih mora biti sklicana invalidska komisija. Na njej ima bolnik še zadnjo priložnost, da gre na poklicno rehabilitacijo, za tem pa to ni več možno. Poklicna rehabilitacija je možna samo v postopku vračanja na delo do invalidske komisije. Včasih so bolniki zelo v stiski, ker ob vložitvi postopka ne vedo, koliko ur naj napišejo, da bi delali. To ni problem, saj je ta podatek oziroma odločitev pomembna šele, ko se izpolnjuje obrazec DD-2. Takrat se skupaj z obrazcem lahko napiše tudi spremni dopis, v katerem bolnik napiše svoja razmišljanja glede vračanja na delovno mesto. Tak dopis je pravzaprav za ZPIZ zelo dobrodošel.«
Svoje mnenje bolniki lahko opredelijo tudi na komisiji. Včasih se namreč zgodi, da se v teh mesecih do komisije bolniki postopno vračajo in ugotovijo, da bodo lahko delali dlje, lahko pa ugotovijo tudi, da ne bodo zmogli delati denimo šest ur in bi jim bolj ustrezal štiriurni delovnik, še doda sogovornica.
Osebni zdravnik bolnika seznani s pravicami
V praksi je načeloma osebni zdravnik tisti, ki bolnika seznani s pravicami. ZZZS po dolgotrajni bolniški odsotnosti pošlje obvestilo osebnemu zdravniku, da se bolnik začne postopoma vračati na delo ali da poda vlogo za postopek na ZPIZ-u. Na tej točki osebni zdravnik razloži bolniku, da se lahko vrne na delo ali pa gre na invalidsko komisijo.
| 
Foto: Dreamstime
|
Kot pojasni sogovornica, večina zavrne invalidsko komisijo v strahu, da bodo izgubili službo, saj jim »nihče ne razloži, kaj postopki na ZPIZ-u sploh pomenijo. Če bi se človeku razložilo celoten postopek, bi bilo stisk neprimerno manj. In prav to, torej pravočasna priprava na postopno vračanje na delo z razlago vseh postopkov, je glavna vloga zgodnje poklicne rehabilitacije, ki jo sicer izvaja URI Soča, a v praksi ne deluje najbolje, ker traja predolgo, da bolniki do nje sploh pridejo.« Glavna težava je, da zgodnja poklicna rehabilitacija, ki jo izvaja URI Soča, ni sistemsko urejena, zato se zgodi tudi, da ocene, ki jo tam izdelajo, ostali deležniki ne upoštevajo. Medtem ko je poklicna rehabilitacija, katere nosilec je ZPIZ, sistemsko priznana, zato lahko delavec v primeru kršitve odločbe prijavi delodajalca na inšpektorat za delo.
Kaj pa delodajalci?
Za čim uspešnejšo vrnitev na delovno mesto po zaključenem zdravljenju raka je seveda zelo pomembna tudi vloga in sodelovanje delodajalca. Od tega, kakšen je in kakšen odnos ima do svojih zaposlenih ter med njimi, je v veliki meri odvisna uspešnost vračanja na delo. A nujno je, da se pomoč ponudi tudi delodajalcu.
Foto: Dreamstime
| Kot pravi Darja Molan, je delodajalca potrebno ustrezno pripraviti na vrnitev zaposlenega, saj so tudi delodajalci »lahko v precej nezavidljivem položaju. Tako denimo ne smejo svojega zaposlenega vprašati, za katero boleznijo se zdravi, zato tudi ne vedo – razen če zaposleni tega sam ne pove –, ali bo nekdo na bolniški odsotnosti en mesec, eno leto ali pa ga sploh ne bo več nazaj. V takih primerih težko načrtujejo ustrezne začasne (ali stalne) rešitve, saj ne vejo, ali naj v vmesnem času zaposlijo nekoga drugega, za koliko časa ipd.«
|
V podjetjih, v katerih imajo dobre in korektne odnose, do takih
situacij prihaja manj pogosto ali sploh ne, saj je zaupanje med delodajalcem in
zaposlenimi na taki ravni, da se lahko dogovorijo o vseh vidikih bolniške
odsotnosti in vračanja na delo. Problemi se običajno pojavijo v podjetjih, kjer
so odnosi skrhani, zaupanje in sodelovanje pa je na nizki ravni. A bi se vsi
morali zavedati, da je bistveno pri določitvi preostale delovne zmožnosti preko
ZPIZ-a ravno v tem, da se človek po dolgotrajni bolniški odsotnosti vrne na
delovno mesto polno v obsegu svojih omejitev in v takih okvirih, kolikor bo
zmožen: če bo prišel za štiri ure, bo delodajalec dobil človeka, ki bo delal
polne štiri ure, ostale štiri ure pa ne bodo bremenile delodajalca. Samo tako
bo delal na polno in ne bo več na dolgotrajnih bolniških odsotnostih zaradi
izgorelosti, stalne utrujenosti, bolečin itd.« Prepričana je tudi, da ZPIZ pri
onkoloških bolnikih dobro opravi svojo nalogo. »Naredijo zelo jasno določitev
preostale delovne zmožnosti in ljudi ne pošiljajo na delo avtomatično za polni
delovni čas in za to smo jim izredno hvaležni, saj so včasih pozne posledice
bolezni lahko zelo težke, kljub temu, da se na zunaj včasih ne vidijo.«
Veliko spodbud za delodajalce
Sogovornica še ugotavlja, da delodajalci premalo ali sploh
ne poznajo finančnih spodbud, kot so kvote za invalide, prilagoditve za delovno
mesto, ki jih lahko dobijo ob poklicni rehabilitaciji, tehnični pripomočki, ki
ostanejo delodajalcu. Zanje je nekdo s statusom invalida tudi bistveno cenejša
delovna sila in je lahko za delodajalce bonus.
»Siljenje zaposlenega, da v času možnosti postopnega
vračanja na delo, npr. za 4 ure, porabi svoj star dopust, potem pa se vrne na
delo s polnim delovnim časom brez prilagoditev in omejitev, največkrat pomeni
samo to, da bo ta delavec po nekaj mesecih izžet in bo znova pristal na
bolniškem staležu. A takšne primere največkrat opažamo pri podjetjih, kjer ni
dobre komunikacije med zaposlenimi in delodajalci. To so primeri, kjer opažamo,
da delavci že pred boleznijo niso bili deležni zdravega delovnega okolja in
duševnega miru na delovnem mestu, kar za dobre poslovne procese potrebujemo
vsi, ne le tisti, ki se po zdravljenju vračajo na delu. Tukaj lahko že sami
naredimo velike premike, brez sprememb zakonodaje.«
Vračanje na delo je pomembno za
ohranjanje finančne varnosti, socialne vključenosti, psihične trdnosti in
čeprav je za vsakim vračajočim človekom zelo zahtevno zdravljenje, pa se
prevečkrat zgodi, pa to ni pol tako zahtevno, kot je zahtevno obdobje, v katerem
taisti človek čaka na to, kako bo videti vračanje na delovno mesto, sklene
pogovor Darja Molan.