Člani SE PREDSTAVIMO
Nada Lomovšek: »Biti prostovoljec je privilegij!«
Kdo je Nada? Kako bi se opisala?
Sebe ja najtežje opisati, zato sem prosila za pomoč moje tri vnuke: »Vedno je nasmejana, lepo se oblači, peče najboljše palačinke in se rada igra z nami. Včasih je zelo jezna, če jo ne ubogamo.«
Kakšna je tvoja zgodba?
Moja zgodba se je pričela junija 2006, ko so mi na rutinskem pregledu odkrili raka debelega črevesa in danke. V diagnostičnem centru na Bledu je bila diagnoza potrjena. V prvem prostem terminu 11. 9. 2006 sem bila operirana v Kirurškem sanatoriju Rožna dolina. Rak je bil v II. stadiju brez obolelih bezgavk. Proktolog se je posvetoval še s konzilijem na Onkološkem inštitutu Ljubljana, ki je podal mnenje, da nadaljnje zdravljenje ni bilo potrebno. Priporočene so bile le redne kontrolne kolonoskopije, ultrazvok trebuha in spremljanje tumorskih markerjev. Letos je »moj nepovabljeni gost« dopolnil 18 let.
Kaj te je navdihnilo, da si se pridružila združenju EuropaColon Slovenija in kaj te motivira, da ostajaš aktivna?
Navdihuje me vztrajnost vseh, ki smo v združenju. Delamo strokovno ter v dobrobit bolnikov in njihovih svojcev. Skupaj ustvarjamo zgodbo o uspehu. Pot ni bila vedno lahka in ravna. Potrebno je bilo mnogo truda, da smo postali prepoznavni doma in v tujini. Rak prebavil je še vedno tabu tema in ljudje o bolezni težko govorijo. Če pomagamo enemu samemu bolniku, je naš namen dosežen. Vedno znova se veselim tudi naših srečanj.
Ali lahko deliš kakšen nepozaben trenutek ali izkušnjo?
Vsak, ki se sooči s tako hudo diagnozo, kot je rak, si zastavlja množico vprašanj in najde bolj malo odgovorov. Ko sem prvih nekaj dni ležala v bolniški postelji, sem si zastavila eno samo vprašanje: Kaj sem počela tako narobe, da sem si pridelala raka? Po tuhtanju in premlevanju svojega dotedanjega življenja, sem prišla do zaključka, da se vse preveč razdajam za druge in premalo skrbim zase. Temeljito sem "pospravila po svoji glavi in okoli sebe", ter začela znova. Očitno kar uspešno, ker je rak samo še oddaljen spomin.
Kot aktivna članica in prostovoljka pomagaš na različnih področjih: sodeluješ na dogodkih združenja, z nami deliš svojo ljubezen do potovanj in objavljaš potopise v rubriki Člani soustvarjamo. Katero potovanje ti je ostalo v prav posebnem spominu in zakaj?
Takoj po upokojitvi sem začela obiskovati literarni krožek. Veliko sem pisala. Prozo in poezijo. V nekaj letih sem napisala več kot sto pesmi, ki sem jih objavljala na spletnem portalu Pesem.si. Dvakrat sem sodelovala v literarnem razpisu revije Mladika iz Trsta in obakrat prejela nagrado. Enkrat prvo, drugič drugo. Za 60. rojstni dan sem si v samozaložbi podarila avtobiografijo Samorastnica. Za pisanje potopisov me je navdušil urednik občinskega glasila Bloški korak. Napisala sem jih že kar nekaj in med občani so bili lepo sprejeti.
 | Najbolj mi je ostalo v spominu potovanje po Turčiji oziroma v večini po Anatoliji. Zakaj je temu tako? Naša percepcija Turčije temelji na literaturi iz nekih drugih časov. Janičarji, turški tabori, ugrabljena dekleta za sultanov harem ... Vsako nepoznavanje česarkoli sproži v nas najprej strah, sledi jeza in potem agresija. Nedvomno je bilo turško osvajanje naših ozemelj zelo krvavo in kruto. Pa vendar je Turčija tako zelo lepa in zgodovinsko bogata dežela. Polna nasprotij in veličine, da nihče ne ostane ravnodušen.
|
V katere dežele in kraje se boš podala v letu 2025?
Za naslednje leto imam v načrtu dve potovanji. Najprej bi šla spomladi na Nizozemsko, ko cveti na milijone tulipanov, si ogledala Amsterdam in plula po neštetih kanalih. V septembru, ko pojenja vročina, pa me vleče na Ciper.
Če bi lahko spremenila eno stvar v oskrbi ali podpori bolnikov z rakom, kaj bi to bilo?
Če bi imela čarobno palico, bi z enim zamahom "odpravila vse rake", da ne bi nikoli nihče zbolel za to zahrbtno boleznijo. Na srce bi položila vsakemu, naj posluša svoje telo in ob najmanjšem sumu, da nekaj ni v redu, obišče svojega zdravnika. Tudi, če je na prvem pregledu vse b.p., naj vztraja.
Kakšen nasvet bi dala nekomu, ki razmišlja, da bi se včlanil v združenje in morda kasneje postal tudi prostovoljec?
Biti prostovoljec je način življenja. Je privilegij in hkrati velika odgovornost. Kdo bo lažje razumel bolnika, kot mi z lastno izkušnjo bolezni? Sami natančno vemo, s kakšnimi strahovi in bolečino se soočajo. Morda bi kdo od ozdravljenih poskusil in če ga prostovoljstvo ne bi obremenjevalo, tudi ostal oziroma postal naš član.
Kakšne so tvoje želje za leto 2025?
SNimam nobenih posebnih želja. Ostati zdrava in aktivna ter skrbeti sama zase do pozne starosti. Moja hči in trije vnuki so moja velika ljubezen, ki mi lepšajo dneve.
Življenjski moto: »Ženska, ki hodi sama, bo našla sebe na krajih, kjer nihče še ni bil.« (Albert Einstein)
Nadino pričevanje pa si lahko preberete TUKAJ.