Naredi korak k boljši kakovosti življenja bolnikov z raki prebavil in svojcev

Člani SOUSTVARJAMO

Jordanija z rdečim mestom Petra, ki ga še danes naseljujejo beduini

Avtorica besedila in fotografij: Nada Lomovšek

»Veruj v boga in priveži kamelo«, pravi zelo star arabski pregovor.
Letališče nosi ime po kraljici Alii, ki je leta 1977 preminila v helikopterski nesreči.

Amman

Je danes eno najpomembnejših mest v širši regiji. V mestu imajo svoja predstavništva številne arabske in svetovne banke. Borza je ena največjih v arabskem svetu. Zaradi številnih diplomatov je v Ammanu največ srednjih šol in kar 20 univerz s kakovostnimi učnimi programi, ki potekajo v angleščini.

Amman ima tudi vzdevek »beli golob« zaradi belih stavb. V mestu namreč velja odlok, da morajo biti vse stavbe v mestu obložene z belimi apnenčastimi ploščami. Verjetno je razlog temu zelo pragmatičen. Visoke temperature, tudi preko 40 in več stopinj bi razgrele stavbe do neuporabnosti. Bela barva pa to naravno danost vsaj malo ublaži.

Mošejo kralja Abdulaha I. smo si ogledali najprej.

Ogromna stavba zgrajena za 10 tisoč vernikov in ločeno galerijo za 500 žensk. Snežno bela fasada z visokimi minareti in modrimi kaligrafskimi poslikavami. Vstop je dovoljen tudi tujcem, vendar strogo oblečenim v dolge črne kute s kapucami in dolgimi rokavi. V muzeju poleg mošeje so shranjene relikvije, stare nabožne knjige in ostale oprave verskih mogočnikov.

Citadela je zgrajena na enem od sedmih gričev – Jebel Al Qala'a, poleg nje je bizantinska bazilika, Herkulov tempelj, stara mošeja in palača z obzidjem.

Rainbow street  je zelo živahna zahodnjaška ulica s trgovinami, bari in restavracijami. Tu smo si privoščili ulično hrano (tvegali kakšno diarejo) in osvežilni koktejl lemon-mint, ki ga zmiksajo iz sveže mete in soka limet.

Amfiteater iz 2. st., ki je sprejel tudi 6000 gledalcev. Je najbolje ohranjena antična zgradba v Ammanu. Še danes tu spontano nastopajo plesalci, ulični glasbeniki, požiralci ognja in seveda pobirajo »bakšiš« za svoje izvajanje.

Forum je bil nekoč glavni rimski trg, danes je Trg Hašemitov in je zelo priljubljeno shajališče ljudi, kjer kadijo šiše, pijejo čaj, poslušajo glasbo in razpravljajo o raznoraznih temah.

Prvo noč smo prespali v udobnem hotelu. Pogled z 10. nadstropja hotela na nepregledno množico luči Ammana je bil nepozaben. Kamor ti sežejo oči samo lučke, kar je razumljivo. V Ammanu živi neverjetnih 4 mil. ljudi od 10 mil. kolikor jih šteje cela Jordanija.  

Gora Nebo

Nahaja se na višini 710 m. To je pravzaprav vrh grebena, ki se dviga nad Mrtvim morjem na jordanski strani. Po Stari zavezi naj bi tu Mojzes ugledal obljubljeno deželo in tu tudi umrl. Zgodovinarji si niso enotnega mnenja. Ne glede na vse, ima gora Nebo še vedno velik religiozni pomen.

Ustavili smo se tudi na razgledišču na gori, kjer je izjemen pogled na Golansko planoto, reko Jordan in okoliške nadzorne točke. Namreč, meja med Jordanijo in Izraelom je oddaljena smo streljaj od tam. Za »zvočne efekte« skrbijo stražarji na obeh straneh meje in za zabavo streljajo v glinaste golobe. Vsekakor boljše kot v žive tarče.

Umm qays je mesto na severu Jordanije znano po ruševinah starodavne Gadare. Obiskali smo muzej, ki je v zasebni lasti premožne družine. Zanimiva je gradnja velikih poslopij in utrdb, kjer so uporabili temne bazaltne in bele apnenčaste kamne.

Madaba – veliki mozaik

Mesto leži le 30 km od Ammana, ki je bilo naseljeno že v bronasti dobi. Leta 766 ga je uničil rušilni potres in vse do 19. st. je bilo prazno in zapuščeno. Potem se je vanj naselilo 90 družin arabskih kristjanov iz Karaka. Za gradnjo so uporabljali ostanke prejšnjega mesta in po naključju odkrili izjemno lep mozaik. Prišli so arheologi in začeli s sistematičnimi izkopavanji. Odkrili so izjemno velik mozaik iz časa Bizantincev iz 6. st. Predstavljal je velik zemljevid nekdanjih dežel in cest. S pomočjo nemških sredstev so ga restavrirali. Originalni mozaik je bil velik 21 x 7 m, sedanji je nekoliko manjši. Sestavlja ga 2 mil. koščkov in pokriva tla nekdanje pravoslavne bazilike sv. Jurija.

Jeraš

To starodavno mesto se nahaja 48 km severno od Ammana. Je eno najstarejših mest z neprekinjeno naselitvijo na svetu. Ostanki prvega naselja so stari okoli 7000 let in od takrat nikoli ni bilo opuščeno. Je eno najbolj ohranjenih rimskih mest izven Italije.

Imeniten je Hadrijanov slavolok, visok 21 m in 40 m dolg in širok 9 m. Še danes zbuja občudovanje velik Hipodrom, kjer je bilo prostora za 15 tisoč obiskovalcev. Izjemno lep in neobičajen je Ovalni forum. V 7. st. so mu dodali še lepo fontano. Iz rimskega obdobja sta tudi Zevsov tempelj in Južni amfiteater.

Artemidin tempelj je bil za meščane antike izjemno pomemben. Artemida je bila zaščitnica rodovitnosti, lova in rasti. Sicer pa hčerka samega boga Zevsa in njegove ljubice Leto.

Severni amfiteater je bil nekoliko manjši kot južni. Dobro je ohranjena tudi glavna mestna ulica – Cardo Maximus – dolga kar 800 m.

Aljoun

Grad so zgradili na ukaz sultana in vojaškega vojskovodje Saladina. Bil je pomembno oporišče v bojih proti križarjem in le-ti ga niso nikoli osvojili. Nahaja se na višini 1100 m, ima odlično strateško lego in izjemen razgled na širšo okolico. Njegove luči so opozarjale okoliške prebivalce, da prihajajo križarji iz Svete dežele.

Kraljeva cesta – puščavska avtocesta in Wadi Mujibe

Izjemno spektakularna cesta povezuje Amman in Aqabo. Sledi tirom železnice in stari karavanski poti, kjer so muslimani romali v Meko že pred davnimi stoletji. Stalno jo obnavljajo, ker jo poškodujejo težki tovornjaki.

Kerak

Petra - Če imaš samo en dan za Jordanijo, ga preživi v Petri!

Začeli smo zgodaj, saj nas je čakal najlepši dan in vrhunec potovanja – mesto v kamnu – rdeča Petra. Eden najlepših krajev na svetu.

Navdušila nas je že vstopna točka. Petra leži na levem bregu v dolini Wadija Araba. Stene so iz peščenjaka, visoke tudi 200 m in obarvane v različnih odtenkih rdeče in roza barve. Težko je z besedami opisati to prelivanje barv, ko sončni žarki prodirajo v globino sotesk in ustvarjajo magične prizore svetlobe in senc.

Po desetih minutah hoje navzdol, se je soteska Siq nenadoma odprla in pred nami je stala najbolj spektakularna stavba Petre –  t.i. Zakladnica, grobnica nabatejskega kralja. Fasada je res veličastna, saj meri v višino kar 43 m.

Potem smo se lotili raziskovanja osrednjega dela nabatejske prestolnice. Še bolj so nas navdušile stranske doline, polne manjših grobnic in votlin, kjer so postavljeni kipi božanstev. Strme stene wadija segajo zelo visoko in so prav nezemeljski oblik in žarečih barv. Nabatejska Petra je poezija v kamnu, ki preseže vsa pričakovanja.

Po videnem se postavlja logično vprašanje: Kdo so bili Nabatejci, ki so zgradili impozantno mesto?

O njih se ne ve prav veliko. Bili so arabsko nomadsko ljudstvo. Nekateri raziskovalci so predvidevali, da so bili najprej roparsko pleme, ker so si zgradili prestolnico na tako nenavadnem mestu. Najbolj primernem za skrivališče, kamor so se zatekli po roparskih napadih na potujoče karavane.

Je pa znano, da so obvladovali ozemlje po katerem so potekale trgovske poti. In s pobiranjem »cestnine« so strahovito obogateli. Ko se je trgovina preusmerila drugam, so izgubili vir dohodka, Petra je počasi propadala in odšla v pozabo. Z njenim propadom so se izgubili tudi Nabatejci in se pomešali z okoliškimi prebivalci.

Petro je ponovno odkril leta 1812 švicarski pustolovec in pisatelj Johhan Burckhardt. Šel je na odpravo v južno Transjordanijo, se počasi spoprijateljil z beduini, ki so tam še živeli, sprejel celo muslimansko vero, da so mu povedali za čudovite ruševine. Počasi so se začela izkopavanja in glas o velikem odkritju je prodrl v svet. Leta 1985 je Petro vzel pod svoje okrilje UNESCO.

Mala Petra

Nedaleč stran od velike Petre se nahaja Mala Petra. Prav tako kot njena velika soimenjakinja, se je skrivala v soteski, ki je imela tako ozek vhod, da je šla lahko skozi njega smo ena kamela. Bila je nekakšen »logistični center«, kjer so karavane pretovarjale prinešene tovore.

Ni tako impozantna, ima pa kljub vsemu v stenah veliko fasad in votlin z grobnicami. Po strmih vklesanih stopnicah smo se povzpeli tudi do najstarejšega arheološkega najdišča na Bližnjem vzhodu, ki je staro 9700 let.

Wadi Rum – dolina peska, rimska dolina, mesečeva dolina

Wadi se imenuje suha rečna dolina, po kateri le v obdobju večjih padavin (običajno v novembru) teče reka. Območje je bilo v preteklosti bolj zeleno in rodovitno, zato so tu živele številne kulture.

Več vzporednih dolin se vleče tudi 130 km daleč. Doline so vrezane v peščenjak in starodavne granitne plošče. Vetrna in sončna erozija ustvarjata v mehkem peščenjaku izjemne oblike. Barve wadija pa so zgodba zase. Cela paleta barv od nežno roza, divje oranžne do temno rdeče. Najlepše se razlivajo po pokrajini, ko zahaja sonce. Daljše so sence, bolj intenzivna je zlata barva. Zvečer smo se posedli po visoki sipini, za nami je bila stena iz razbrazdanega peščenjaka in začarani smo strmeli v zahajajoče sonce. In spet sem si postavila večno otroško vprašanja: Kaj neki se skriva za tistim zadnjim obzorjem?

V mali vasici Wadi Rum živi nekaj sto Beduinov. Stanujejo v šotorih, tudi zidanih hišah, imajo kamele in štirikolesnike. Ponujajo različne izlete s kamelami, džipi, štirikolesniki in celo z baloni.

Biti v tej nezemeljski pokrajini in se ne peljati po njej z džipom, bi bil pravi smrtni greh. Po šest se nas je naložilo v vozilo in odšlo na 4 urni safari po puščavi. Beduinski vozniki so pravi »krejzi drajverji«. Potovali smo po veličastni negibnosti Lawrencea Arabskega, si ogledali puščavski most, puščavski titanik, vstopili v nezemeljske soteske in občudovali neverjetne stvaritve narave. Našli smo celo rastišče puščavske lilije, ki ji je veter majal snežno bele cvetove.

Čez noč smo ostali pri Beduinih, prespali v njihovih šotorih in večerjali tradicionalno beduinsko pojedino. Nepozabno doživetje.

Zjutraj sem se zbudila zgodaj. Stresla pesek iz superg in odšla na daljši sprehod. Sonce je ravno vzhajalo izza obzorja, nekje v daljavi so se slišali zategli glasovi vodnikov kamel in pisani balon je pristajal na rdeči ravnini. Poiskala sem zanimiv kamen in ga odnesla domov na Bloke. Za spomin.

Aqaba – v prevodu prelaz

Je edino jordansko pristanišče ob Rdečem morju. Ima izjemno strateško lego, saj so v bližnjih hribih velika nahajališča bakrove rude. Ves potniški in tovorni promet poteka preko mednarodne luke, zato ima poseben status, nekakšen »free shop« z bistveno nižjimi davki kot ostala država. Aqaba ima tudi svoje letališče in veliko hotelov.

Je edino jordansko pristanišče ob Rdečem morju. Ima izjemno strateško lego, saj so v bližnjih hribih velika nahajališča bakrove rude. Ves potniški in tovorni promet poteka preko mednarodne luke, zato ima poseben status, nekakšen »free shop« z bistveno nižjimi davki kot ostala država. Aqaba ima tudi svoje letališče in veliko hotelov.

Mrtvo morje

Je pravzaprav zelo slano jezero, ki ima gladino kar 431 m pod gladino morja in je s tem ena najglobljih depresij na svetu. Dno jezera pa se nahaja celo 730 m pod morsko gladino. Voda v Mrtvem morju je izredno slana – kar 28%. Zaradi izjemne slanosti v Mrtvem morju ni živih bitji, razen nekaterih bakterij.

Do njega smo se spustili po globokem sirsko-afriškem tektonskem jarku, prav do najnižje točke. Gladina jezera je videti kot bi bila polita z oljem in se v soncu motno lesketa. Vanj se zliva reka Jordan, vendar je zaradi velikih potreb po namakanju pretok vode vedno manjši. Posledice tega pretiranega izkoriščanja vode so že vidne, saj je jezero vsako leto nižje.

Sončni zahod smo občudovali s terase hotela v Ramadi.

Kaj napisati za zaključek?

Morda kaj od jordanski kulinariki in arabski gostoljubnosti. Hrana je bila izjemno okusna in bilo jo je veliko. Že samo poskusiti en grižljaj vsake jedi, je bilo nemogoče. Ko sem zagledala bogato obložene mize v vsakem hotelu, sem si rekla: WOOOW. O sladicah bi lahko napisala novih 2 tisoč besed.

Njihova gostoljubnost je izjemna. Arabska in tudi jordanska gostoljubnost je zanesljivo povezana z življenjskim prostorom, v katerem živijo že tisočletja. Puščava je zelo posebna in tudi lepa, vendar za preživetje zelo zahtevna. Zato je tu navada, da beduini in nomadi pogostijo prav vsakega – prijatelja in sovražnika – samoumevna, saj so se zavedali, da je preživetje v puščavi možno samo s sodelovanjem. Enkrat potrebuje pomoč in hrano eden, naslednjič morda drugi.

»Kdor hoče kaj narediti, bo našel pot. Kdor noče narediti ničesar, bo našel izgovor.« Še en zelo star jordanski pregovor.

*Naslovna fotografija: Dreamstime