Diagnoza RAK
Postajala sem vedno bolj bleda, moja energija je bila vse manjša, kar sem pripisovala svoji epilepsiji. Spopadala sem se tudi z močnimi bolečinami, nato pa sem začela opažati rdeče madeže v blatu, ki so se postopoma slabšali.
Rdeči madeži so se spremenili v strdke, moja raven energije se je še naprej zmanjševala. Moja osebna zdravnica me je nenadoma poklicala, da bi se pogovorili o moji epilepsiji. Med telefonskim pogovorom sem ji omenila strdke. Nisem veliko razmišljala o tem. Čez eno uro sem bila pri njej v ordinaciji, kjer me je pregledala in se dogovorila za test FIT (fekalni imunokemični test na prikrito krvavitev v blatu) in test blata. Nisem se zavedala, kako resno je. V lokalni bolnišnici so me uvrstili na dvotedensko čakalno listo za kolonoskopijo.
»Videla sem to grdo grudico, ki je krvavela. Točno sem vedela, kaj je to.«
Prišel je dan kolonoskopije. Opravila sem nekaj raziskav o tem, kaj
lahko pričakujem od kolonoskopije in na kaj moram biti pozorna. Odločila
sem se za sedacijo, zaradi katere je bila preiskava manj neprijetna.
Približno 5 minut po preiskavi sem zagledala grozno bulico, ki je
krvavela. Točno sem vedela, kaj je to. Odvzeli so več biopsij. Oče je
prišel po mene in odpeljali so naju v stransko sobo, ko je zdravnica
rekla, da je „zelo, zelo zaskrbljena" zaradi svojih ugotovitev. Čez
nekaj tednov je moj svetovalec potrdil, da gre za raka.
Potek zdravljenja
Operacija je trajala sedem ur in je bila uspešna. Operacija je bila izvedena skozi ključnico in nisem potrebovala stome.
Resnično se nisem zavedala, kako slabo sem se počutila, dokler mi ni začelo postajati bolje. Izkazalo se je, da so se moji simptomi začeli 15 let pred postavitvijo diagnoze (bolečine so bile zaradi moje takratne teže pripisane kilogramom).
Na histološke izvide sem čakala skoraj sedem tednov! Ugotovila sem, da je bil rak v tretjem stadiju in da se je razširil v nekaj bezgavk in okoliško tkivo. Napotili so me na kemoterapijo. Odločili so se, da bom imela 4 kroge oz. cikluse zdravila CAPOX. Na tej točki sem bila zelo zaskrbljena, saj je bilo težko reči, kako se bom spopadla s tem. Z operacijo sem vedela, da se bo stanje izboljšalo in da mi bo bolje. Pri kemoterapiji pa sem vedela, da bolj, kot se bo zdravljenje podaljševalo, slabše se bom počutila.
V lokalni bolnišnici sem se udeležila delavnice o samopomoči za bolnike z rakom debelega črevesa in danke. Bila sem edina ženska in edina oseba, mlajša od 60 let. Zaradi tega sem se počutila zelo nesrečno, da grem na takšno pot. Odločila sem se, da se prihodnjih srečanj ne bom več udeleževala.
Napotili so me v lokalno dobrodelno organizacijo St Lukes Cheshire Hospice, ki nudi brezplačne terapije in svetovanje ljudem, ki prebolevajo raka. Izbrala sem
refleksoterapijo, kar je bilo čudovito, saj sem lahko prenehala biti bolnica z rakom in uživala v terapiji.
Prvi krog kemoterapije ni bil tako slab, kot sem mislila, da bo, imela sem nekaj mravljinčenja v rokah, vendar se je to po nekaj dneh umirilo.
Drugi krog me je močno prizadel in končala sem na urgenci z boleznijo. Moj onkolog mi je zamenjal zdravila proti slabosti, ki so delovala bolje.
Tretji krog me je čustveno zlomil. Moja koža je začela močno trpeti, izgledala sem slabo in počutila sem se slabo.
Za zadnji krog kemoterapije smo se odločili, da zmanjšamo odmerek za 80 %, da bi zmanjšali stranske učinke.
»Tistega dne sem morala pozvoniti v enoti MacMillan, bilo je zelo čustveno, vendar iz pravih razlogov.«
| 
|
Vpliv raka na življenje
Začela sem obiskovati svetovanje, ki je bilo namenjeno meni in pozneje tudi moji hčerki. Ugotovila sem, da je bil to odličen trenutek, saj sem imela čas, da sem predelala čustveni tobogan, ki sem ga doživela. S svetovanjem sem nadaljevala skoraj eno leto.
Poleg tega, da mi je pomagalo predelati, kar sem preživela, mi je dalo tudi orodja, ki so mi pomagala, da sem se lažje spoprijela z nadaljnjim delom, s krivdo preživelega in drugimi stvarmi.
»Nekoč mi je nekdo rekel, da lahko raka fizično ozdravite, čustveno in duševno pa ne boste nikoli ozdraveli. S to trditvijo se ne bi mogla bolj strinjati.«
Pogled v prihodnost
Čeprav sem zelo nesrečna, da sem zbolela za rakom
na črevesju, sem lahko hvaležna za marsikaj.
Moja osebna zdravnica je
resno obravnavala moje simptome - slišala sem veliko zgodb o ljudeh moje
starosti, ki so jih zavrnili zaradi njihovih simptomov, češ da so
„premladi", da bi imeli raka na črevesju. Svojo zgodbo sem imela
priložnost deliti v družbenih medijih. Vem za vsaj šest ljudi, ki so se
po tem, ko so slišali mojo zgodbo, obrnili na svojega osebnega zdravnika
s simptomi.
Tisti, ki so pri mojih letih preboleli raka na črevesju,
imajo na voljo le štiri leta nadzora. Menim, da bi bilo treba po tem
datumu teste opraviti vsaki dve do tri leta. Ker živim v Angliji, mi do
pošiljanja rutinskega kompleta za presejanje za raka na črevesju manjka
še 25 let.
»Želim si, da bi se mlajše generacije bolj zavedale raka na črevesju.«
O
rakih, kot je rak materničnega vratu, se zavedamo veliko. Zakaj to ne
velja za raka na črevesju? Testi FIT bi morali biti rutinsko na voljo od
mlajših let, tako kot so na voljo testi brisov.
 | V Sloveniji od l. 2009 poteka Program Svit,
preventivni zdravstveni program, ki je namenjen preprečevanju in
zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in
danki. Vključuje moške in ženske med 50. in 74. letom starosti, in sicer
vsaki 2 leti.
|
|
Povzeto po pričevanju iz knjige Ste mladi, a morda gre za raka - 16 zgodb o pogumu in odpornosti (v izvirniku You're young but it might be cancer, DiCE, 2024). Ta knjiga je nastala zaradi poguma in velikodušnosti tistih, ki so se odločili deliti svoje zgodbe.
Rak debelega črevesa in danke ne razlikuje po starosti, še toliko bolj v današnjem svetu, ko število oboljenj med mlajšimi odraslimi narašča. Postati moramo še bolj pozorni na znake in simptome tega raka prebavil.
|
Če ste tudi sami zboleli za rakom debelega črevesa in danke v starosti do 50 let in ste pripravljeni svojo zgodbo deliti z drugimi, nam pišite na zdruzenje@europacolon.si.
Naj vaše zgodbe še naprej navdihujejo in so v pomoč in podporo vsem, ki jih berejo.
---
Kaj je presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke?
S presejanjem se poskuša raka debelega črevesa in danke (ali pogoje, ki lahko to bolezen povzročijo) odkriti
v zgodnji fazi, ko so možnosti za uspešno zdravljenje dobre. Obstajata dve metodi presejalnega pregleda za odkrivanje raka debelega črevesa in danke:
- test za odkrivanje sledi krvi v blatu ali t. i. test na prikrito krvavitev v blatu („faecal occult blood test" – FOBT);
- pregled znotraj črevesa s postopkoma, imenovanima fleksibilna sigmoidoskopija ali kolonoskopija.
Test na prikrito krvavitev v blatu je biokemijski test, pri katerem se lahko v vzorcu blata odkrijejo drobne količine krvi. Te količine so tako majhne, da jih s prostim očesom ni mogoče opaziti (zato je uporabljen izraz „prikrita kri"). Ta metoda se v Evropski uniji najpogosteje uporablja pri presejanju za to vrsto raka. Obstajata dve vrsti testa na prikrito krvavitev v blatu: test gvajak in imunokemični test (imenovan tudi fekalni imunokemični test – FIT).
Obe vrsti testov se razlikujeta v načinu odvzema vzorcev blata in načinu njihove analize. Oba testa izvajate doma. S presejalnim kompletom testa se enostavno odvzamejo majhni vzorci blata, ki jih je treba analizirati v laboratoriju.
Če se pri presejanju s testom gvajak in imunokemičnim testom ali fleksibilno sigmoidoskopijo odkrijejo nenormalni izvidi, boste morali opraviti
kolonoskopijo , da se pregleda notranjost celotnega črevesa zaradi prisotnosti raka in polipov.
Večina študij o učinku presejanja na preprečevanje smrti zaradi raka debelega črevesa in danke je bila opravljenih pri zdravih ljudeh, starejših od 45–50 let in mlajših od 70–75 let. Vse od priporočenih presejalnih metod so učinkovite pri zniževanju tveganja za smrt zaradi te vrste raka. S študijami se je ugotovilo, da se je tveganje za smrt zaradi te vrste raka zaradi udeležbe pri presejanju s testom gvajak ali imunokemičnim testom zmanjšalo za 20–30 %, pri presejanju s fleksibilno sigmoidoskopijo pa za približno 50 %. Ocenjuje se, da se zaradi udeležbe na kolonoskopiji tveganje za smrt zaradi raka debelega črevesa in danke zmanjša za približno 30–65 %, toda dokazi za to oceno so omejeni.
Vir: