Člani SOUSTVARJAMO

Andaluzija – v ritmu flamenka

Avtorica besedila in fotografij: Nada Lomovšek


Kolikor daleč seže moj spomin nazaj v otroštvo, sem bila radoveden otrok. Vedno me je zanimalo, kaj se skriva za tistim zadnjim obzorjem. Ta želja »videti za zadnje obzorje«, me spremlja še danes. V Benetkah smo se vkrcali na letalo in poleteli proti Malagi.


Španijo sem prevandrala po dolgem in počez, ostal mi je samo še južni predel in najbolj španska pokrajina. Kar se zdi danes tako zelo špansko, ima v bistvu korenine v Andaluziji: flamenko, bikoborbe in mavrski arhitekturni stil. V 8. stol. so prišli v deželo Arabci (Mavri) in pustili močan pečat - podobo, ki jo lahko občudujemo še danes. Kljub temu, da so jih imeli takrat za vsiljivce, so pustili za seboj mogočno dediščino, ki še vedno privablja trume obiskovalcev. Vplivali so praktično na vse: na arhitekturo, hrano, literaturo, znanost in celo na značaj ljudi.

Malaga


Je živahno in barvito pristanišče z modernim središčem, polnim barov, butikov in restavracij. Poleg novega je izjemno zanimiv tudi stari del, kjer je še vedno čutiti mavrski vpliv. Je središče najbolj obleganega dela španske obale Costa del Sol (Sončne obale). Mesto je rojstni kraj slikarja Pabla Picassa. Ena od znamenitosti je tudi muzej posvečen slikarju in njegova rojstna hiša. O Picassu je bilo napisanega že ogromno. Kot oseba je bil izjemno kontroverzen in nič kaj lepega značaja. Ampak, kdo smo mi, da lahko presojamo o velikem umetniku, ki je ustvaril 50 tisoč del. Med njimi tudi znamenito Guernico in Avinjonske gospodične.





Nad mestom so ostanki mogočne mavrske trdnjave Alkazaba. Je najlepše ohranjena trdnjava v Španiji. Z dvojnim obzidjem je lep primer vojaške arhitekture tistega časa. Pod njo so ostanki rimskega gledališča iz 1. st.

Granada


Pot smo nadaljevali proti Granadi. Mesto leži sredi rodovitne doline pod Sierra Nevado, kar se odraža tudi v podnebju. Mesto doživi zlato dobo v 13. st., v času dinastije Nasridov. Živahna trgovina z muslimanskim svetom in zlato iz podsaharske Afrike sta bila razlog za nesluten napredek mesta. Gradile so se cerkve namesto nekdanjih mošej, dvorci, palače, univerze …




Največja znamenitosti Granade je trdnjava Al Hambra, v prevodu pomeni rdeča trdnjava, kar je barva opeke in zemlje v okolici. Je kompleks palač in utrdb na hriboviti terasi nad mestom. Najlepši del so kraljeve palače in so odsev veličine in bogastva tedanjega časa. Občudovanja vredni so prepleti vitkih stebrov, kaligrafije in arabesk …

Druga znamenitost, ki smo si jo ogledali je Generalife, letna palača nesridskih vladarjev, podeželsko posestvo in izhodišče za lov. Palača je sestavljena iz dveh dvorišč, kjer se pretaka voda in zunanjih vrtov.




Cordoba


Mesto je največji razcvet doživelo v 8. st. Postane glavno ekonomsko in versko središče, kjer se zbirajo arabski in judovski filozofi ter znanstveniki. Na višku moči je je bila v mestu knjižnica s 400 tisoč knjigami. Takrat je Cordoba zasenčila celo Bizanc in Bagdad. Vendar, kot se rado zgodi, so jo počasi uničila notranja nesoglasja. Ostale pa so neverjetne arhitekturne mojstrovine. Na samem vhodu v mesto je znameniti Rimski most, ki so mu pozneje dogradili še stolp Calahorra in je služil za zaščito mest. Danes je v njem muzej treh religij.





Pueblos blancos (bele vasice)


Zapeljali smo se v južni del Andaluzije nad sredozemsko obalo. V tem predelu so majhne vasice, vse pobarvane z belo barvo. Balkoni in okna se kitijo z množico cvetja. Ulice so ozke in tlakovane, na soncu se grejejo mačke in leno opazujejo okolico. Najlepša od teh vasic je Zahara. Visoko nad njo na vzpetini stoji dobro ohranjena trdnjava iz časa Mavrov, ki so tu vladali skoraj pet stoletji. Prebivalci so pozimi tu v vaseh, poleti odidejo na obalo in si poiščejo delo.


Jerez de la Frontiera


Končnico »de la frontiera« nosijo tista andaluzijska mesta, ki so včasih ležala na meji med krščansko in muslimansko Španijo in so jih branila pred vpadi muslimanov v krščansko zaledje. Danes je v mestu slavna Kraljevska andaluzijska šola jahalnih umetnosti, kjer urijo avtohtone andaluzijske konje.




Mesto še bolj slovi po kleteh, kjer zori znameniti šeri, ki je svetovno najbolj znan aperitiv. Pridelujejo ga iz grozdja sorte Palomino s posebnim postopkom fermentacije.
V Jerezu se odvija tudi ena od dirk Moto GP za Veliko nagrado Španije.

Ronda


Mesto v 8. st. zavzamejo Mavri in takrat postane eno pomembnejših mest, kar je še danes razvidno iz lokalne arhitekture. Je bilo tudi izredno pomembno središče na poti med krščansko Sevillo in muslimansko Cordobo. Mesto je naravna utrdba in je danes svetovno znano zaradi dramatične lege in starega mestnega jedra. Skozi mesto teče po kanjonu El Tajo reka Gvadalevin. Ker je staro mestno jedro postalo premajhno, so začeli graditi novi del na sosednjem bregu kanjona. Povezali so ju z mostom, ki je danes simbol in duša mesta.

V Rondi še vedno stoji najstarejša bikoborska arena iz 18. stoletja. O najslavnejšem bikoborcu Pedru Romeru je pisal tudi Hemingway v svoji noveli Tudi sonce vzhaja.




Sevilla




Je kulturno, umetniško in finančno središče ter glavno mesto Andaluzije. Je tudi najbolj vroče evropsko mesto. Prijetno in živahno mesto, ki nikoli ne spi. Znano je po svojih festivalih in prireditvah. Največji praznik je Semana santa (Velika noč), ko je praktično nemogoče dobiti prosto sobo ali celo mizo v restavracijah.

Mesto je znano tudi po najbolj kvalitetnih in profesionalnih predstavah flamenka. Feria de abril je že eden takih. Na neštetih prizoriščih se spontano odvijajo predstave, kjer se zbere množica gledalcev. Plesalka v barvitih oblačilih strastno pleše flamenko ob spremljavi nekaj glasbenikov.


Alcazar je kraljeva palača že od 7. st. naprej. Gradili so jo umetniki iz Granade (znani po keramiki) in Toleda. Dograjevali so jo deset stoletji. Najlepši del je glavna palača kralja Petra I. iz leta 1364. Zgrajena je v mudejar stilu, zanj je značilna bogata okrašenost. Del palače še vedno uporablja kraljevska družina. Alcazar je od 1987 po zaščito UNESCa.   


Plaza dEspana je bil zgrajen za namen razstave Expo leta 1929 v parku Marie Luise. Je ogromen polkrožni objekt 200 m premera, ki je obkrožen s kanalom z vodo. Preko njega so zgrajeni prekrasni mostovi, obloženi z barvito keramiko. Ob vznožju zgradbe so razporejeni paviljoni s slikami, ki predstavljajo različne španske province. V osrednjem delu dvorišča je ogromen vodnjak z vodometom.

Na kratko še o flamenku:


Je oznaka za mešanico španske in ciganske glasbe, ki jo sestavljajo ples, petje, ploskanje in udarjanje s petami ob tla. Je tesno povezan s prihodom ciganov v Andaluzijo in je bil prvič omenjen v literaturi leta 1774. Je pod zaščito UNESCa kot del izrazne narodne dediščine.




La Linea de la Concepsion


La Linea pomeni po špansko meja in mesto leži skoraj na meji z britanskim Gibraltarjem. Začetki mesta segajo v leto 1704, ko je kralj Filip V. izdal povelje, da tu zgradijo močno vojaško oporišče z dvema utrdbama z namenom nadzora nad Gibraltarjem, ki so ga nedavno zavzeli Angleži.

Gibraltar


Leži na severni strani Gibraltarske ožine in meri vsega 6,8 km2. Ima pa izjemen strateški pomen, saj ožina povezuje Sredozemsko morje z Atlantikom. Najvišja točka je na 426 m. Do njega smo se pripeljali po obalni cesti mimo neštetih orjaških vetrnic. Pred nami se je odslikavala silhueta Afrike. Samo 13 km je široka ožina. Mavri so jo zlahka premagali, ko so zapustili svoje kraljestvo v severni Afriki in se podali na osvajanje Iberskega polotoka. V letu 711 so ga v celoti zavojevali in prišli celo do Pirenejev. Pogorje Atlas nam je ležalo kot na dlani.

Podnebje je sredozemsko. Na pečinah se razprostira naravni rezervat, kjer živijo berberske opice. Kako so prišle na to stran je veliko teorij, vendar znanstveno ni dokazana nobena. So zelo radovedne. Lepo okrogle in včasih lahko postanejo tudi napadalne. Prepovedano jih je hraniti.

Še ena zanimivost, ki smo ji bili priča. Ker je malo razpoložljivega prostora, so vzletno stezo za letala, speljali kar preko ceste. Ko letalo vzleta ali pristaja, spustijo zapornice z obeh strani. Promet se ustavi in počaka, da se letalo odlepi od tal ali počasi pristane. Zapornice spet dvignejo in promet teče naprej.

V pečini se skriva votlina s kapniki, jama sv. Mihaela. V njej se vsako uro odvija spektakel luči in zvočnih efektov, ki pričara iluzijo prave kataklizme sveta. V prvem trenutku se mi je utrnila misel, od kod ideja upravljalcem Postojnske jame za božično-novoletno predstavo.

Mesto je z vrhom pečine povezano z gondolo. Mi smo se na vrh peljali z mini busom. Voznik je bil zgovorni Španec, ki je povedal kakšno pikro na račun Angležev.

Osem dni preživetih v Andaluziji je veliko premalo, da bi spoznala deželo bolj temeljito. Vidiš in občuduješ le tiste najbolj značilne znamenitosti, ki so v programu. Poskusiš najbolj značilne jedi, sangrijo in zamaknjeno gledaš plesalke strastnega flamenka. Za silo potešiš tisto otroško radovednost, ki ti celo življenje usmerja pogled v »tisto zadnje obzorje« in željo videt še preko njega.

Nekje sem prebrala misel, ki se mi zdi globoka in resnična: »Ne potujem zato, da pobegnem življenju, ampak zato, da življenje ne pobegne meni!«


© 2018 Europacolon | Vse pravice pridržane | Izdelava: MMstudio