Psihoonkološka pomoč bolnikom z rakom v prostorih EuropaColon Slovenija

Čustveni vpliv raka

Ne pojavijo se le nova čustva, temveč lahko nekatera obstoječa čustva postanejo še intenzivnejša. Lahko so stalna ali pa prihajajo in odhajajo, se spreminjajo iz dneva v dan, iz ure v uro ali celo iz minute v minuto. Morda se vam bo zdelo, kot da ste na čustvenem toboganu.


Ni pravilnega ali napačnega načina čustvovanja. Vsakdo je drugačen in se z diagnozo spopada na svoj način.

• Šok in zanikanje - Prvi odziv ob diagnozi rak, je pogosto šok. Zanikanje je, ko se bolnik poskuša spopasti z novico o diagnozi raka tako, da se pretvarja, da se to ni zgodilo.
  
  
• Strah, tesnoba in panika - Strah, tesnoba in panika so lahko težki občutki. Vendar obstajajo načini za spopadanje z njimi in strokovnjaki, ki lahko pomagajo.
  
  
• Krivda, obtoževanje in jeza - Za bolezen lahko bolnik krivi sebe ali druge ljudi. Ko bolje spoznate svojega raka, se lahko počutite drugače.
  
  
• Žalost – Žalost je naravni del vsake izgube, žalovanja, spremembe ali razočaranja.

O svoji bolezni se bo bolnik morda sprva težko pogovarjal z družino in prijatelji. Če ste svojec in vam bolnik celo pove, da zaenkrat ne želi govoriti o svoji bolezni, to sprejmite. Ali pa bo morda ugotovil, da mora o tem govoriti znova in znova, da bo novico lažje razumel. V takem primeru mu boste v največjo oporo, če boste ob njem in ga poslušali.

Kdaj in kako ukrepati?

Pozorni bodite na skrajne primere, ki lahko pripeljejo do popolnega zanikanja. Nekateri bolniki tako odločno zanikajo svojega raka, da se prepričujejo, da bodisi sploh niso bolni bodisi da njihova bolezen ni rak. Če pride do tega, bo bolnik najverjetneje potreboval pogovor z osebnim zdravnikom in strokovno pomoč kliničnega psihologa ali svetovalca/terapevta, še posebej če bo ta reakcija začela ovirati njegovo zdravljenje in celotni položaj še poslabšala.

V zadnjih letih so se zdravljenje in rezultati zdravljenja pri številnih vrstah raka močno izboljšali, vendar je beseda "rak" še vedno lahko strašljiva. Diagnozo raka je običajno težko sprejeti. Naravno je, da vas skrbi glede zdravljenja, stranskih učinkov, rezultatov testov in dolgoročnega izida, pa tudi glede tega, kako bo diagnoza raka vplivala na vašo družino, službo in druge obveznosti.

Normalno je, da se ob diagnozi lahko počutite prestrašeno, tesnobno ali celo panično. Vsak se s stvarmi sooča na svoj način, veliko je odvisno tudi od drugih okoliščin v življenju. Ni pravega ali napačnega načina, kako se počutiti.

Kako se bolnik spopada s svojimi občutki, je odvisno tudi od tega:

• kakšna je oseba (miselna naravnanost, prožnost oziroma odpornost, vrednote, s katerimi je oseba odraščala in jih živi pogosto vplivajo na to, kako razmišlja o raku in se z njim spopada),
  
  
• v kakšnem stadiju je rak oz. kako je napredoval,
  
  
• zdravljenja, ki ga bodisi čaka ali je v teku,
  
  
• koliko podpore ima okrog sebe, predvsem od svojcev.

Kdaj in kako ukrepati?

Če sta stres in tesnoba stalna, lahko vplivata na vaše razmišljanje ter odzivanje na dogodke in ljudi okoli vas. Morda vam bo v pomoč sproščanje in čuječnost, priporočamo pa tudi pogovor z zdravnikom.
Nekateri bolniki imajo veliko bolj ekstremne občutke, kot so napadi panike, ki se zelo razlikujejo od občutka zaskrbljenosti. Ti močni občutki so lahko zastrašujoči, zato je priporočljiv pogovor s strokovnjakom (psihologom, kliničnim psihologom, tudi osebnim zdravnikom).

Razlogi, zaradi katerih se lahko bolnik počuti krive:

zavedanje, da bi lahko prej opazil simptome in/ali obiskal zdravnika, skrb, da je v breme svoji družini ali skrbnikom, zdravljenje, ki ga je prejel, ni delovalo tako, kot je upal, zaradi zdravljenja ne more ali ne bo mogel delati, kar pomeni izpad finančnih prihodkov, preživel je raka, drugi pa ne (t.i. "krivda preživelega"), sram zaradi izbire življenjskega sloga in navad, ki so morda povečale tveganje za nastanek raka.

• Zapomnite si, da rak ni vaša krivda - ali krivda kogar koli drugega. Strokovnjaki ne razumejo popolnoma, zakaj se razvije večina vrst raka. Včasih se ljudje z rakom počutijo krive zaradi določenih življenjskih odločitev, ki so jih sprejeli, na primer zaradi kajenja cigaret. Vendar je pomembno, da opustite vse napake, za katere menite, da ste jih storili v preteklosti, ter odpustite sebi in drugim.
  
  
• Zavedajte se, da bodo občutki krivde prišli in odšli. Tako kot vsa težka čustva, ki jih sproži diagnoza raka, se bodo tudi občutki krivde sčasoma spreminjali.
  
  
• Delite svoja čustva. O občutkih krivde se pogovorite z osebo, ki ji zaupate, ali s psihologom, svetovalcem ali medicinskim coachem.
  
  
• Pridružite se podporni skupini. Večini ljudi pomaga, če vedo, da so bili drugi v njihovem položaju in so doživljali podobne občutke krivde.
  
  
• Osredotočite se na pozitivne stvari v svojem življenju, za katere ste hvaležni. Poiščite dejavnosti, ki vam pomagajo, da se sprostite in dobro počutite. Delajte stvari, v katerih uživate, na primer obiskujte prijatelja ali si oglejte zabaven film. Preberite več o spoprijemanju z rakom s pomočjo humorja.
  
  
• Poiščite druge zdrave načine za izražanje čustev. Razmislite o tem, da bi svoje občutke pokazali z ustvarjalnimi dejavnostmi, v katerih uživate, kot sta glasba ali umetnost. Ali pa zapišite svoje misli in občutke.

Občutki krivde so normalni, vendar ni zdravo o njih nenehno razmišljati. Odpuščanje krivde lahko pripomore k boljšemu počutju in boljši sposobnosti spoprijemanja z rakom. Če vas vseeno skrbi, vam lahko pomaga, če svoje občutke zaupate nekomu nevtralnemu, na primer psihologu, terapevtu, medicinskemu coachu ali svoje izkušnje in zgodbo podelite v podporni skupini bolnikov.

Jeza
Morda ste jezni na družino ali prijatelje, zdravstvene delavce, na ljudi, ki so zdravi, na svet ali celo nase, zlasti če je diagnoza raka postavljena pozno. Rak v zgodnjih fazah pogosto ne povzroča nobenih simptomov ali pa povzroča simptome, ki jih je bolj verjetno razložiti z drugimi boleznimi. To pomeni, da lahko traja nekaj časa, da se postavi diagnoza.

Sorodniki in prijatelji se ne zavedajo vedno, da je bolnik jezen zaradi svoje bolezni. Morda mislijo, da je bolnik jezen nanje. Takrat pomaga iskren pogovor, v katerem bolnik pove, kako se počuti takrat, ko ni jezen. Ker takšna ranljivost ni vedno možna, je koristno, da se družinski člani in prijatelji informirajo tudi skozi članke, literaturo o tem, kako se oseba ob diagnozi počuti.

Občutki jeze se ne pojavijo samo ob diagnozi, ampak tudi med boleznijo in zdravljenjem.Kdaj in kako ukrepati?

Jeza je močno čustvo. Pomaga odkrit pogovor, saj vsako zadrževanje jeze v sebi, lahko okrepi občutke razočaranja. Če se težko pogovarjate z družino, vam lahko pomaga pogovor z usposobljenim svetovalcem ali psihologom.

Žalost je naravni odziv na izgubo in razočaranje. Razlogov je več - izguba zdravja in nezmožnost početi nekatere stvari, ki bolnika veselijo, spremembe v vsakdanjem življenju, spremembe telesa. Bolnik je lahko žalosten tudi zaradi negotovosti glede prihodnosti. Žalost lahko bolnika spremlja ves čas, lahko pa se pojavlja in izginja, odvisno od tega, kaj se v življenju bolnika še dogaja.

Če bi radi z nekom delili svoja čustva, pa se vam zdi, da se ne morete pogovoriti s prijatelji in družino, vam lahko pomaga pogovor s terapevtom, kliničnim psihologom ali pogovor v podporni skupini z drugimi bolniki. Še posebej, če imate občutke žalosti, ki ne izginejo več kot dva tedna, in se težko počutite dobro, potem se obrnite po strokovno pomoč.