"V globinah zime sem končno spoznal, da je v meni nepremagljivo poletje."
- Albert Camus

Dario Pejić, 36 let

VSE SEM POTISKAL GLOBOKO VASE

Za raka trebušne slinavke zdravniki pogosto pravijo, da se pojavi z neznačilnimi znaki in simptomi in ga je težko odkriti, zato nanj tudi ne pomislijo takoj, vsekakor pa do diagnoze neredko preteče preveč časa. Pa vendar si je težko zamisliti odgovore na vprašanja, zakaj celo po 20 kilogramih, izgubljenih v štirih mesecih, osebni zdravnik še vedno ni pomislil na možnost zelo resnih težav v prebavilih, zakaj je bila edina preiskava zgolj laboratorijski pregled in zakaj je bil kljub hudim bolečinam na urgenci odgovor dežurnega osebja kar dvakrat enak: »Nič vam ni, pojdite domov.«

Žal gre za resnično izkušnjo zdaj 36-letnega Darija Pejića iz Velenja, ki sicer živi razpet med rojstnim mestom in Izolo, kjer si je pred leti ustvaril družino in kjer ima dva šoloobvezna otroka. Že drugo leto se spoprijema z eno najtežjih diagnoz, a ne obupava. Nasprotno. »Spomladi 2016 se je moje počutje močno poslabšalo in počasi sem izgubljal apetit, bil sem vse bolj utrujen, kilogrami pa so kar leteli z mene. Takrat sem tehtal čez 90 kilogramov in do tistega trenutka sem bil zdrav in močan. Potem pa nenadoma ni bilo nič več v redu. Ko so se izrazitemu hujšanju pridružile še bolečine, sem šel k zdravniku, ki pa se mu vse skupaj ni zdelo nič nenavadnega. Poslal me je v laboratorij, ki je bil v mejah normale, mi dal sredstva proti bolečinam in me poslal domov. A bolečine so se stopnjevale, pridružila se je še zaprtost, opazil sem, da je moj urin postal čisto temen. Po nekaj obiskih pri osebnem zdravniku sem se napotil na urgenco, saj so bile bolečine dobesedno neznosne, a tudi tam ni bilo nobenega odziva. Ob enem od obiskov mi je dežurni zdravnik celo rekel, da si vse skupaj malo izmišljujem, ker se skušam izogniti službi. To me je kar prizadelo, saj sem rad hodil na delo, predvsem pa si bolečin nisem umišljal; nasprotno, bile so tako hude, da so me dobesedno hromile. Moji sodelavci so mi nenehno govorili, da nekaj ne more biti v redu in da potrebujem temeljitejši pregled. Šef me je hotel odpeljati v Ljubljano in bi tudi me, a ga je prehitel moj oče. Ko me je prišel obiskat, se je na vratih mojega stanovanja dobesedno zgrozil ob pogledu name. Bil sem samo še senca samega sebe, shujšan, nezdravega videza, utrujen od bolečin. Takoj me je naložil v avto in odpeljal na Koroško, v bolnišnico. Tam so mi takoj naredili vrsto preiskav in ugotovili bakterijo Helicobacter Pylori, gastritis, herpes zoster, na koncu pa je prišel na vrsto še rak trebušne slinavke. Diagnozo mi je sporočila mlajša zdravnica, ki ni mogla skriti svoje žalosti in še težje ji je bilo, ko je slišala, kako dolgo sem že imel resne težave, na katere se nihče od njenih kolegov, ki so me pregledovali, ni ustrezno odzval. Novica o tem, da imam raka, je bila zame velik šok. A takrat še nisem vedel, za kakšnega raka v resnici sploh gre. Zdravnica mi je ob diagnozi rekla, naj nikar nič ne berem o tem raku, naj se prepustim zdravljenju in skušam živeti čim bolj normalno. Poslušal sem njen nasvet. Vzel sem si teden dni časa, med katerim nisem o svoji bolezni govoril z nikomer. Nihče ni vedel, kako hudo diagnozo imam. V tistem tednu dni sem veliko hodil v park in razmišljal. Skušal sem si čim bolj zbistriti glavo, razmišljal sem o dotedanjem življenju, razčiščeval sam v sebi. Spoznal sem, da sem marsikatero stvar potisnil globoko vase in ko se enkrat nabere preveč negativnih misli, občutij in dogodkov, se zgodi bolezen.«

Vztrajal bom!

Po tednu dni tuhtanja in razčiščevanja s samim seboj se je odločil, da je dovolj temnih misli in je napočil čas za začetek zdravljenja. »Ko sem povedal bližnjim za svojo diagnozo, je vse prevzel šok. Nihče si ni mogel predstavljati, da sem zbolel tako mlad. Vsem je bilo težko, a časa za žalost ni bilo. Čakalo me je zdravljenje s kemoterapijo na ljubljanski gastroenterološki kliniki. Za operacijo se nisem odločil, saj sem slišal za kar nekaj ljudi, ki se jim je po njej bolezen vrnila, zato sem začel takoj s kemoterapijami. Na njih sem neprekinjeno že od konca 2016. Prenašam jih zelo različno, včasih nimam nikakršnih težav, spet drugič potrebujem več dni, da znova pridem k sebi.« Ob tem sogovornik še pove, da zdravljenje na kliniki poteka v pogojih, ki so za paciente in osebje precej težki. »Smo v kletnih prostorih, ki so majhni in so stoli za kemoterapijo natlačeni eden do drugega, da se komaj premikaš med njimi. A kljub temu je vse osebje, še zlasti medicinske sestre, enkratno! Tam res težko vidiš sestro mrkega obraza, zato ob taki podpori vseh, ki tam delajo, težko zdravljenje lažje prenašamo vsi, ki se tam zbiramo vsak teden.«

Prav medicinske sestre so ga tudi opozorile na novoustanovljeno Društvo OnkoMan, ki zastopa moške, zbolele za rakom. Vključil se je vanj in navdušila ga je pozitivna energija vseh, ki jih je tam spoznal. Poleg članov društva mu že ves čas bolezni zelo veliko pomagajo tudi prijatelji in sodelavci, ob strani pa mu stoji tudi nekdanja žena, česar je še posebej vesel.

Dobrobit konoplje

Rak trebušne slinavke s seboj prinese prenekatero težavo, med drugim tudi bolečine, pomanjkanje apetita, utrujenost, splošno slabo počutje … Ko je slišal, da indijska konoplja blaži naštete težave, jo je poskusil, in stanje se je močno izboljšalo. »Zaradi kemoterapije sem povsem izgubil okus in apetit, a za kemoterapijo je potrebno jesti, saj jo je sicer še težje prenašati. Veliko je govora okoli konoplje in vem, da je marsikdo skeptičen ali celo odkrito proti, a sam imam z njo zelo zelo pozitivne izkušnje. Meni izredno pomaga, predvsem mi blaži bolečine in izboljšuje apetit; zdaj sem celo pridobil nekaj kilogramov. Predvsem pa sem bolj umirjen in lažje se upiram temnim mislim, ko me preplavijo. Prepričan sem, da je prav negativno razmišljanje nadvse škodljivo za vsakega človeka, bolnega pa še toliko bolj. Zavedam se, da imam dva otroka, ki me močno potrebujeta in zanju želim biti čim bolj umirjen, optimističen in pri močeh, saj sta še razmeroma majhna, stara 6 in 10 let.«

Dario si zelo želi, da bi lahko tudi delal za štiri ure. Zdaj je na bolniškem dopustu in to pomeni tudi občutno nižje mesečne prihodke. »Mesečno prejemam dobrih 500 evrov, s katerimi le težko preživim. Ne prejemam nobene dodatne pomoči, zato razmišljam o polovičnem delovnem času. Zavedam pa se, da je to v mojem položaju skoraj nemogoče, saj je bolezen nepredvidljiva in nikoli ne vem, kako se bom počutil in kdaj bom moral počivati.« Zaveda se, da je v njegovem položaju vrnitev na delovno mesto trenutno še malo oddaljena in bo morda bolj realna invalidska upokojitev.

Dario kljub napornemu zdravljenju želi narediti čim, da bi bilo morda komu drugemu prihranjeno vse to, skozi kar se prebija sam, zato nadvse dejavno sodeluje pri vseh oblikah ozaveščanja o raku trebušne slinavke. Prepričan je, da bi ljudje prej prišli do diagnoze, če bi o bolezni vedeli več; zdaj se o njej govori le zelo malo, skorajda nič. Posledično se marsikdo znajde v veliki stiski, ko izve za diagnozo in ne ve, na koga naj se obrne. Tudi zato Dario želi pomagati vsem, ki to potrebujejo, ne le z osebno izkušnjo, temveč tudi s pogovorom in spodbudno besedo. »Včasih že to pomaga človeku, ki je zaradi bolezni zbegan, potrt in se počuti brez tal pod nogami,« svoje razmišljanje zaključi s povabilom, da ga lahko vsi, ki to želijo, pokličejo na 070 777 725.
© 2018 Europacolon | Vse pravice pridržane | Izdelava: MMstudio